Z medicino in javnim zdravjem sem povezan vse življenje – najprej ob bolniški postelji, nato v raziskovanju, poučevanju in vodenju zdravstvenih ustanov, pozneje pa tudi pri oblikovanju zdravstvene politike doma in v tujini. V različnih vlogah sem se vedno znova srečeval z istim vprašanjem: kako znanje, ustanove in javni denar uporabiti tako, da bo človek ob bolezni deležen kakovostne in pravične obravnave. Dve desetletji sodelujem z organizacijami civilne družbe pri prizadevanjih za solidarno javno zdravstvo, socialno pravičnost, človekove pravice in demokracijo. Pišem, ker želim prepričati svoje bralce, da človek v bolezni, revščini in starosti ne sme biti prepuščen samemu sebi ali dobrodelnosti. Pri vprašanjih zdravja in bolezni, življenja in smrti moramo biti ljudje solidarni.
V zaključku knjige Solidarnost ali pohlep sem zapisal:
Prizadevanje za solidarnost v zdravstvu v majhni državi je delček svetovnega iskanja izhoda iz trajne krize, ki je posledica pohlepa in se kaže v globalnem tekmovanju vsakega z vsakim, iskanju dobička v sleherni dejavnosti, brezobzirni rasti, ki se ne ozira na posledice, in kultu potrošništva. Vse več državljanom sveta postaja jasno, da je edina rešitev, ki lahko prepreči konec človeške zgodovine, globalna solidarnost med državami in med ljudmi kot posamezniki.
Če želiš izvedeti več o mojem življenju, delu in javnem delovanju, lahko prebereš daljši življenjepis.