Biografija

Izobrazba in poklicna pot

Rodil sem se 3. avgusta 1947 v Mariboru, otroštvo preživel v Kranjski Gori, gimnazijo pa sem obiskoval na Jesenicah. Medicinsko fakulteto v Ljubljani sem končal leta 1972 kot eden najuspešnejših študentov svoje generacije, specializacijo iz interne medicine pa leta 1978. Doktoriral sem leta 1982. Leta 1990 sem postal redni profesor interne medicine, leta 1995 pa višji zdravstveni svetnik. Od leta 1990 do 1995 sem bil predstojnik Katedre za interno medicino, od leta 1983 do 1996 sem vodil Klinični oddelek za žilne bolezni, med letoma 1996 in 2000 sem bil strokovni direktor Kliničnega centra, med letoma 2001 in 2004 pa minister za zdravje. Po koncu ministrskega mandata sem do upokojitve leta 2014 deloval kot svetovalec v UKC Ljubljana. Od leta 2016 do 2018 sem bil predsednik Rdečega križa Slovenije.

Zdravnik, raziskovalec in univerzitetni učitelj

Na strokovnem področju sem sooblikoval doktrine za obravnavo ateroskleroze, arterijske in venske tromboze ter rehabilitacijo srčnih bolnikov. Prispeval sem k razvoju trombolitičnega zdravljenja zapor perifernih arterij, imel pomembno vlogo pri posodabljanju diagnostike in zdravljenja motenj v presnovi maščob ter pri uveljavljanju sodobnih pristopov k preprečevanju srčno-žilnih bolezni. Moj širši prispevek k preprečevanju kroničnih nenalezljivih bolezni ter nalezljivh bolezni j predstavljen v posebnem poglavju.

V raziskovalno delo sem se vključil že med študijem medicine in prvi članek v mednarodni znanstveni reviji kot soavtor objavil še kot študent. Proučeval sem mehanizme, s katerimi človeško telo preprečuje nastajanje in omogoča raztapljanje krvnih strdkov. Prispeval sem nova spoznanja o sproščanju tkivnega aktivatorja plazminogena iz žilne stene, sodeloval pri mednarodnih raziskovalnih projektih ter vzpostavil sodelovanje z uglednimi raziskovalnimi središči v Leidnu, Leuvnu, Parizu in drugod. Sem avtor ali soavtor več kot 400 bibliografskih enot, med njimi več kot 50 člankov v uglednih mednarodnih strokovnih revijah. Ob koncu svojega raziskovalnega dela sredi devetdesetih let sem se po mednarodni citiranosti uvrščal med vodilne slovenske klinične raziskovalce.

Bil sem recenzent več vodilnih mednarodnih revij s področja tromboze in fibrinolize ter član uredniškega odbora revije Haemostasis. Organiziral in vodil sem številna domača in mednarodna strokovna srečanja. Med najpomembnejšimi sta bila mednarodni kongres o trombozi v Ljubljani leta 1990 in mednarodni kongres o fibrinolizi leta 1998.

Kot univerzitetni učitelj sem poučeval številne generacije študentov medicine, zdravnikov in specialistov ter organiziral več deset podiplomskih izobraževanj s področja interne medicine, gerontologije, preprečevanja kroničnih bolezni in elektrokardiografije. Bil sem mentor študentom, magistrantom, doktorandom ter mladim raziskovalcem iz Slovenije in tujine. Uveljavil sem algoritmični pristop k diagnostiki in zdravljenju notranjih bolezni. Priročnika diagnostičnih in terapevtskih algoritmov, ki sem ju uredil, sta poldrugo desetletje veljala za nepogrešljiv žepni pripomoček pri vsakdanjem kliničnem delu slovenskih zdravnikov.

Veliko pozornosti sem namenjal tudi zdravstvenemu prosvetljevanju javnosti. Napisal sem več sto poljudnih člankov in kolumn o zdravju, medicini ter zdravstvenem sistemu.

Za raziskovalne dosežke sem skupaj s sodelavci prejel dve nagradi Sklada Borisa Kidriča, leta 1994 pa priznanje Ambasador Republike Slovenije v znanosti. Že med študijem sem prejel dve študentski Prešernovi nagradi in Oražnovo nagrado za najboljšega študenta Medicinske fakultete.

Reformator medicinskega izobraževanja ter strokovnih in raziskovalnih meril

Bil sem med pobudniki temeljite prenove dodiplomskega in podiplomskega študija medicine. V času, ko je tedanja politika usmerjenega izobraževanja zahtevala skrajšanje študija medicine na štiri leta, sem s primerjalno analizo tujih medicinskih fakultet utemeljil nasprotno stališče: kakovostno izobraževanje zdravnika zahteva šestletni študij. Ta model je bil uveljavljen po vsej nekdanji Jugoslaviji.

Sodeloval sem tudi pri uvedbi sekundariata, prenovi sistema specializacij, pripravi meril za akreditacijo terciarnih zdravstvenih ustanov in oblikovanju pogojev za pridobitev najvišjih strokovnih nazivov v medicini. Pomembno sem prispeval k uveljavitvi bibliometričnih in drugih meril za ocenjevanje raziskovalnega dela, h klasifikaciji zdravil in zdravstvenih storitev ter k pripravi izhodišč za nacionalni raziskovalni program.

Pionir preventive in rehabilitacije srčnih bolnikov, najzgodnejši slovenski razlagalec aerogenega prenosa okužbe s covidom-19

Poleg poklicnih in javnih nalog sem veliko prostovoljnega dela namenil varovanju in krepitvi zdravja. Sodim med pionirje promocije zdravega načina življenja ter preprečevanja srčno-žilnih bolezni v Sloveniji. O teh vprašanjih sem napisal številne članke in predaval po različnih krajih Slovenije.

V osemdesetih letih sem bil organizator in strokovni vodja prvega koronarnega kluba, pozneje pa tudi zveze koronarnih klubov, ki danes povezuje 16 klubov in društev z več tisoč člani. Klubi bolnikom omogočajo redno telesno dejavnost, zdravstveno vzgojo, medsebojno podporo ter dejavno sodelovanje pri lastnem zdravljenju.

Preventive ne razumem zgolj kot pozivanje posameznikov k bolj zdravemu življenju. Zagovarjam odgovornost države, da ustvarja razmere, v katerih je takšne nasvete mogoče uresničevati: z omejevanjem kajenja in škodljive rabe alkohola, spodbujanjem telesne dejavnosti in zdrave prehrane, pa tudi z ustreznimi socialnimi, okoljskimi in organizacijskimi pogoji, programi zgodnjega odkrivanja bolezni ter sistematičnim spremljanjem ogroženih skupin prebivalstva.

Moje dolgoletno strokovno in javno delovanje je pomembno prispevalo k sprejetju Nacionalnega programa primarne preventive srčno-žilnih bolezni leta 2002. Program je omogočil sistematično odkrivanje visoko ogroženih oseb v primarnem zdravstvu in postal eden najpomembnejših dolgoročnih javnozdravstvenih programov v Sloveniji. V naslednjih dveh desetletjih se je umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni približno prepolovila. Za prispevek k zasnovi in izvajanju programa sem leta 2013 prejel plaketo Ministrstva za zdravje.

Od vodenja klinike do sooblikovanja javnih ustanov in politik

Po končani specializaciji sem vodil enoto intenzivne terapije na Inštitutu za gerontologijo – Interni kliniki III Trnovo. Leta 1983 sem prevzel vodenje klinike, ki se je pozneje razvila v Klinični oddelek za žilne bolezni Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Kljub daleč najslabšim prostorskim pogojem med vsemi klinikami UKC je postala priljubljena med bolniki in študenti in se razvila v vodilno slovensko raziskovalno središče z močnimi mednarodnimi povezavami in visoko znanstveno uspešnostjo. Leta 1991 je klinika prejela Potrčevo priznanje, tedaj najvišje slovensko priznanje za zdravstveno ustanovo.

Med letoma 1996 in 2000 sem bil strokovni direktor Kliničnega centra Ljubljana. Pri vodenju ene največjih zdravstvenih ustanov v srednji Evropi sem se ukvarjal s kakovostjo in varnostjo zdravljenja, dostopnostjo zdravstvenih storitev, odgovornim upravljanjem in smotrno uporabo javnih sredstev. Sodeloval sem pri pripravi dolgoročne razvojne strategije UKC Ljubljana in zagovarjal koncept enotne slovenske bolnišnice kot sistema, v katerem bi bolnik ne glede na kraj zdravljenja prejel primerljivo kakovostno obravnavo. Moje javno opozarjanje na zanemarjeni problem večletnih čakalnih dob na operacijo katarakte in obenem učinkovit predlog rešitve so pripeljali do odprave čakalne dobe na ta poseg v prvih letih 21.stoletja.

Moje delo je postopoma preseglo vodenje posameznih ustanov in se razširilo na oblikovanje strokovnih standardov ter zdravstvene, znanstvene in visokošolske politike. Predsedoval sem Zdravstvenemu svetu Republike Slovenije, Razširjenemu strokovnemu kolegiju za interno medicino ter Svetu za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, bil član Sveta za visoko šolstvo in sodeloval v več domačih ter mednarodnih strokovnih telesih. Večkrat sem bil imenovan v svetovalne skupine direktorja Evropskega urada Svetovne zdravstvene organizacije, en mandat pa sem bil podpredsednik evropskega svetovalnega odbora za medicinske raziskave.

Minister za zdravje in mednarodna dejavnost

Med letoma 2001 in 2004 sem bil minister za zdravje Republike Slovenije. Moj mandat je zaznamoval poskus celovite prenove zdravstvenega sistema, utemeljene na solidarnosti, pravičnejšem financiranju, enaki dostopnosti, večji kakovosti in učinkovitejši uporabi javnega denarja. Bil sem glavni avtor Bele knjige o zdravstveni reformi, ki je zagovarjala socialni model zdravstvenega varstva. Med njenimi osrednjimi cilji so bili pravičnejše zbiranje sredstev, razporejanje denarja glede na zdravstvene potrebe prebivalstva, skrajševanje čakalnih dob, razvoj sistema kakovosti, izboljšanje upravljanja in krepitev javnega zdravja.

Prvi sem opozoril na regresivnost financiranja preko enotne premije prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in predlagal njegovo nadomestitev z dohodkovno sorazmernim obveznim prispevkom. Vlada tega dela reforme ni podprla. Za pravičnejše financiranje sem si prizadeval tudi pozneje, v člankih in civilnodružbenih pobudah. Dopolnilno zavarovanje je bilo ukinjeno šele dve desetletji pozneje, vendar brez uvedbe proporcionalnega prispevka, zato vprašanje regresivnosti financiranja še vedno (leta 2026) ostaja nerešeno.

V mojem mandatu se je začel uvajati sistem plačevanja bolnišnic po skupinah primerljivih primerov – SPP – ter razvijati financiranje primarnega zdravstva z glavarino. To je povečalo preglednost in pravičnost financiranja zdravstvene dejavnosti, omogočilo primerjanje dela ustanov in porabo sredstev tesneje povezalo z opravljenim delom ter potrebami bolnikov.

Okrepili smo prizadevanja za skrajševanje čakalnih dob, varnost bolnikov in odprtejše obravnavanje napak v zdravstvu. Čakalne dobe za nekatere posege, med njimi srčne operacije in operacije sive mrene, so se v tem obdobju občutno skrajšale. Kot minister sem sodeloval pri pripravi protitobačne in alkoholne zakonodaje, prehranske politike, strategije spodbujanja telesne dejavnosti ter pri razvoju programov zgodnjega odkrivanja raka ZORA, DORA in SVIT. Zakon o omejevanju porabe alkohola je v javnosti postal znan kot Kebrov zakon. Vodil sem tudi usklajevanje slovenskih zdravstvenih predpisov z evropsko zakonodajo pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo.

Leta 2001 sem skozi parlament pripeljal novelo zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, ki je dostop do teh postopkov priznavala tudi samskim ženskam. Novela je bila na referendumu zavrnjena. Na diskriminatornost takšne izključitve sem opozarjal tudi pozneje. Triindvajset let zatem je Ustavno sodišče odločilo, da izključitev samskih žensk in žensk v istospolnih zvezah pomeni protiustavno diskriminacijo pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok.

Rdeča nit mojega delovanja v zdravstveni politiki je prepričanje, da javnega zdravstva ne opredeljuje le javno financiranje, temveč tudi njegovo izvajanje kot javne službe. Le tako je mogoče zagotoviti, da o dostopu do zdravljenja odločajo zdravstvene potrebe in ne kupna moč posameznika.

Poročilo Health Consumer Powerhouse je Slovenijo leta 2005 po razmerju med vloženimi sredstvi in zdravstvenimi izidi na podlagi 28 kazalnikov uvrstilo na prvo mesto med državami Evropske unije. Rezultat je pokazal, da uspešnost zdravstvenega sistema ni odvisna le od obsega sredstev, temveč tudi od izbire prioritet, organizacije in načrtovanja.

Po koncu ministrskega mandata sem izkušnje prenesel v mednarodno delo. Kot vodja projektnih skupin in glavni svetovalec sem sodeloval pri zdravstvenih reformah v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Vietnamu in Moldaviji. Moje delo je obsegalo prenovo financiranja zdravstvenih ustanov, uvajanje kliničnih poti, izboljševanje kakovosti in učinkovitosti zdravljenja, razvoj sistemov spremljanja uspešnosti zdravstva, usposabljanje zdravstvenih delavcev in vodstev ter pripravo programov zgodnjega odkrivanja raka in preprečevanja kroničnih bolezni.

Politično in civilnodružbeno delovanje

V prejšnji državi sem opravljal različne strokovne in javne funkcije na področjih zdravstva, visokega šolstva in znanosti, članstvo v Zvezi komunistov pa sem odklonil že na začetku poklicne poti. V javno življenje zunaj stroke sem vidneje vstopil ob aferi JBTZ leta 1988. Kot član najožjega vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic sem bil med drugim pobudnik in avtor izjave skupine zdravnikov proti nečloveškemu ravnanju z zaporniki, ki je pomembno prispevala k množičnemu pridruževanju posameznikov in organizacij k Odboru.

Leta 1991 sem se pridružil Demokratski stranki, po njeni združitvi z LDS pa sem postal član te stranke in pripadal njenemu levemu krilu. V vladah Janeza Drnovška in Toneta Ropa sem bil minister za zdravje. Vlada je podprla moj predlog zdravstvene reforme razen enega njenih temeljnih stebrov – pravičnejšega financiranja zdravstvenega varstva. Ob poznejšem razpadanju LDS sem bil leta 2007 krajši čas njen podpredsednik. Za stranko sem napisal program Manifest: Za svobodo posameznika, za blaginjo vseh, ki je liberalno svobodo povezoval s solidarnostjo, socialno pravičnostjo, demokratično državo in trajnostnim razvojem. Čeprav ga je stranka soglasno sprejela, se je njeno desno krilo od njegovih usmeritev oddaljilo, zato sem iz LDS izstopil.

Po umiku iz aktivne strankarske politike sem se posvetil civilnodružbenemu delovanju. Med letoma 2016in 2018 sem bil predsednik Rdečega križa Slovenije. V tem času je Rdeči križ Slovenije po več letih dosegel pozitiven poslovni rezultat, zaznal ponovno rast zaupanja in donatorskih sredstev ter razširil socialne programe. Dal sem pobudo in aktivno sodeloval pri neposrednem zbiranju hrane v trgovinah po vsej državi,

Leta 2009 sem bil med ustanovitelji Združenja za državljanski nadzor zdravstvenega varstva ZaNas in mu od leta 2020 predsedujem. Združwenje povezuje zdravstvene strokovnjake in druge zagovornike javnega zdravstva ter si prizadevalo za preoblikovanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v pravičnejši prispevek, sorazmeren z dohodki.

Med vseslovenskimi vstajami leta 2012 sem sodeloval pri ustanovitvi Odbora za pravično in solidarno družbo, neformalnega civilnodružbenega združenja intelektualcev, strokovnjakov in aktivistov, ki je želelo protestno nezadovoljstvo preoblikovati v celovito demokratično in socialno alternativo. Odbor je odpor proti avtoritarnemu vladanju povezal z nasprotovanjem neoliberalizmu, privatizaciji javnih dobrin, naraščanju neenakosti in razgradnji socialne države. Koordiniral sem pripravo njegovega Manifesta za drugačno Slovenijo, izraziteje socialnega in protineoliberalnega programa, ki je zagovarjal pravičnejšo delitev ustvarjenega bogastva, delavsko soupravljanje, varovanje javnih dobrin in več neposrednega odločanja državljanov.

Del članov Odbora je s programskimi idejami Manifesta nato sodeloval pri ustanovitvi stranke Solidarnost, ki je želela del vstajniških zahtev prenesti v parlamentarno politiko. V njej je bil predsednik sveta stranke. Leta 2014 je kot nosilec njene liste kandidiral na volitvah v Evropski parlament, na državnozborskih volitvah pa je Solidarnost nastopila na skupni listi s SD. Nobeden od njenih kandidatov ni bil izvoljen, zaradi nestrinjanja z vodenjem pa je stranko s somišljeniki zapustil.

Po letu 2020 je pomagal pri delovanju civilne družbe tudi znotraj dveh do Janševe vlade kritičnih pobud: Alternativne akademije in Foruma za demokracijo. Pred volitvami leta 2022 je kot član ožje redakcije Demokratične alternative sodeloval pri pripravi celovitega programa razvojnega preboja. Demokratična alternativa je bila civilnodružbena in programska pobuda skupine strokovnjakov, nekdanjih nosilcev javnih funkcij in drugih javno dejavnih posameznikov, ki je želela predvolilno razpravo preusmeriti od oseb in strankarskega taktiziranja k vsebinskim rešitvam. Program je zeleno in tehnološko prenovo države povezoval s socialno varnostjo, javnimi storitvami, gospodarsko demokracijo in enakimi možnostmi.

Kot predsednik združenja ZaNas sem se leta 2022 pridružil civilni iniciativi Glas ljudstva, široki povezavi civilnodružbenih organizacij in gibanj, ki je zrasla iz protestov proti avtoritarnemu vladanju tretje Janševe vlade. Pred volitvami leta 2022 je Glas ljudstva oblikoval skupne zahteve do političnih strank, po volitvah pa spremljal njihovo uresničevanje in od oblasti zahteval izpolnitev danih zavez. V iniciativi sodelujem kot so-pisec zakonskih predlogov ter pri javnih tribunah za ohranitev solidarnega javnega zdravstvenega sistema, pravičnejše financiranje, omejevanje privatizacije in odpravo dvojne zdravniške prakse.

Pod okriljem društva Srebrna nit sem bil med leti 2022 in 2026 med pobudniki Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), pisec njegovega prvega predloga ter eden najdejavnejših udeležencev v javni razpravi. Sodeloval sem pri pripravi zakonskega predloga, referendumskih aktivnostih in javni razpravi o pravici posameznika do dostojanstvenega konca življenja. Zakon, ki je bil sprejet v drfžavnem zboru, je bil kasneje zavrnjen na referendumu. Sem tudi pobudnik pritožbe na Ustavnem sodišču, ki o usodi zakona še razpravlja.

Publicist in družbeni kritik

Ob kliničnem, raziskovalnem in političnem delu ves čas pišem za širšo javnost. V člankih, kolumnah, intervjujih in knjigah obravnavam zdrav način življenja, odnos med zdravnikom in bolnikom, medicinsko etiko, organizacijo zdravstva, družbeno neenakost, socialno državo, človekove pravice in demokracijo. Med epidemijo covida-19 sem opozarjal na ukrepe, ki po mojem mnenju niso bili dovolj strokovno utemeljeni, sorazmerni in socialno pravični. V zadnjih letih sem svoje pisanje razširil od vprašanj zdravstvene politike k širšim vzrokom neenakosti, izključevanja, razgradnje socialne države in slabljenja demokratičnih ustanov.

Moje pisanje temelji na prepričanju, da zdravje ljudi ni zgolj posledica osebnih odločitev, temveč tudi dohodka, izobrazbe, delovnih in stanovanjskih razmer, dostopa do javnih storitev ter stopnje solidarnosti v družbi. Prizadevanja za zdravje zato ni mogoče ločiti od prizadevanja za pravičnejšo družbo.

V središču mojega publicističnega dela je izbira med solidarnostjo in pohlepom: med družbo, ki skupno bogastvo uporablja za dostojanstvo in blaginjo vseh, ter družbo, ki javne ustanove, znanje in politično moč postopoma prepušča kapitalskim elitam. S tega vidika razumem tudi obrambo javnega zdravstva – ne le kot obrambo ene od javnih služb, temveč kot obrambo družbene pogodbe, po kateri človek v bolezni ne sme biti odvisen od svojega premoženja, poznanstev ali dobrodelnosti.