Slovenija ima ministrico za kulturo, ki je odkrila dve prednosti revščine umetnikov: daje jim življenjske izkušnje, oblasti pa mirnejše ulice.

Ignacija Fridl Jarc je na Nova24TV pojasnila, da socialna varnost umetnikov ni dobra za umetnike in še manj za oblast. Če jim zagotoviš »sorazmerno dober socialni status«, se sprašuje, »kje bodo ti umetniki potem doživeli izkušnje?« Omenja ustvarjalce, ki so morali delati kot taksisti in so iz teh izkušenj ustvarili velike romane. Nasprotje jim je samozaposleni umetnik, ki mu država plačuje prispevke: »Izkušnja, da ležiš na domačem kavču in ti država plačuje prispevke, zagotovo ni neka eksistencialna izkušnja.« Cinizem brez primere: umetniku odvzameš socialno varnost, potem pa mu razložiš, da si mu v resnici podaril življenjsko izkušnjo.

Res je, da so številni veliki umetniki ustvarjali v revščini, bolezni, vojnah in zaporih. Toda iz tega sklepati, da revščina koristi umetnosti, je približno tako razumno kot iz velikih romanov, napisanih v zaporu, sklepati, da bi morali pisatelje zapirati.

Toda to je šele polovica ministričinega razmišljanja. Socialno varnost samozaposlenih označi za »potuho«, nato pa prostodušno razkrije, česa se pravzaprav boji: »Na nek način si ustvarjamo kulturno vojsko, ki bo lahko šla na ulice, ki bo v zadostnem številu množična.«

Tu ni mogoče govoriti o spodrsljaju. Ministrica svojo misel konsekventno razvije: eksistenčna negotovost umetnika oplaja, socialna varnost ga razvaja – hkrati pa ga naredi dovolj neodvisnega, da lahko oblast javno kritizira. S tem njena teorija o koristnosti pomanjkanja dobi grozeč politični pomen. Revnejši umetnik ni samo bolj ustvarjalen. Je tudi manj nevaren oblasti.

To ni več kulturna politika. To je politično discipliniranje z materialno negotovostjo.

V demokratični državi protest proti oblasti ni nevarnost, ampak temeljna politična svoboščina. Oblast, ki se boji socialno varnega umetnika, ker bi lahko šel na ulico, se ne boji stroškov za umetnike. Boji se njihove svobode.

Oseba, ki socialno varnost umetnikov razglaša za potuho, protestirajoče umetnike pa za »kulturno vojsko«, je izgubila politično verodostojnost za vodenje kulture.

Parlament bi jo moral nemudoma interpelirati.