Ustavno sodišče je danes desni parlamentarni večini povedalo nekaj, kar bi moralo biti samoumevno: oblasti ni dovoljeno nobenega zakona zavarovati pred voljo volivcev tako, da vanj prilepi nekaj davčnih določb in s tem celoten zakon izmakne ljudskemu odločanju.
Sodišče ni presodilo, da je zakon slab. Presodilo je nekaj, kar je za to oblast očitno še hujše: da smejo o njem odločati državljani.
In izbruhnil je onemogli bes. Ustavno sodišče je nenadoma »levo«, »ideološko kontaminirano«, pravna država pa naj bi umrla. Predstava desnice o demokraciji je preprosta: ustava je sveta, dokler varuje njihovo oblast. Sodišče je neodvisno, dokler jim pritrjuje. Referendum je praznik demokracije, kadar ga zahtevajo oni, in rušenje ustavnega reda, kadar ga ljudstvo zahteva proti njim.
To ni samo dvoličnost. To je model vladanja.
Koalicija je zakon sestavila tako, da vsem državljanom kaže navidezne majhne koristi. Toda to je prevara. Najbogatejši bodo razvojno kapico in davčne odpustke prejeli neposredno, v zagotovljenem in merljivem znesku, vsi drugi pa bodo ta znesek plačali posredno: z večjo luknjo v javnih financah, slabšim zdravstvom, šolstvom in socialno varnostjo, z višjimi davki ali nižjimi pravicami. Država nima svojega denarja, zato ne more podariti stotin milijonov najbogatejšim, ne da bi jih vzela preostalim. Ta zakon torej ne daje nekaj vsakomur. Daje bogatim in jemlje večini, tej večini pa laže v obraz, da je tudi sama nekaj dobila.
Zakon je koalicija z nekaj davčnimi členi skušala zavarovati pred referendumom. Ali ni že njen strah pred glasovanjem priznanje, da dobro ve, komu zakon daje in kdo bo njegove račune plačeval?
Odločba Ustavnega sodišča še ni zmaga. Samo vrnila nam je orožje, ki so nam ga hoteli odvzeti: naš glas.
Prvega septembra se začne zbiranje 40.000 overjenih podpisov. Podpišimo množično. Nato pojdimo na referendum in glasujmo PROTI.
Ne samo proti slabemu zakonu. Proti oblasti, ki zavrne dialog, zlorabi zakonodajni postopek, ljudstvu odvzame besedo in nazadnje napade še sodišče, ker ji tega ni dovolilo.
Tokrat ne branimo samo zdravstva, pokojnin in socialne države.
Branimo pravico, da o svoji državi odločamo državljani – ne peščica ljudi, ki se ima za njene lastnike.