Dr. Dušan Keber, nekdanji minister za zdravje, dolgoletni strokovni direktor Kliničnega centra Ljubljana, svetovalec ministrstva za zdravje
MLADINA, št. 8, 23. 2. 2018
Pred nekaj tedni se je finančna ministrica vznejevoljila zaradi Mladininega članka, ki ji očita, da s svojim davčnimi reformami ščiti bogate. Njena služba za odnose z javnostmi je več medijem poslala pismo, s katerim je skušala to trditev zavrniti, vendar v njem ni – razen zaklinjanj, da ne držijo – navedla nobenega dokaza, ki bi izpodbijal novinarjeve trditve.
Očitek ministrici je bil, da je s svojo tako imenovano mini davčno reformo razbremenila najbolj premožne državljane, in da pri nameravani spremembi dopolnilnega zavarovanja v javno dajatev vztraja, da bi bila čim bolj ugodna za najbogatejše. Preden poskusimo dokazati ter očitke, naštejmo nekaj splošnih dejstev.
Bolj in manj solidarni davki in prispevki
Z izjemo dohodnine, kjer premožnejši prispevajo v proračun naraščajoči odstotek svojih dohodkov, torej je dohodnina progresiven davek, so davki in prispevki večinoma proporcionalni: plačujemo jih v enakih odstotkih od svojih dohodkov. To imenujemo solidarno zbiranje sredstev, čeprav si težko predstavljam, da bi država za pokrivanje proračunskih potreb in socialnih izdatkov od državljanov sploh lahko ravnala drugače; na primer zahtevala od vseh nominalno enake zneske. Tudi velika večina premožnejših državljanov se strinja, da prispevajo več, če zaslužijo več: navsezadnje za svoje blagostanje in varnost potrebujejo prepričanje revnejših državljanov, da živijo v pravični in solidarni državi. Pa vendar se v ozkem sloju menedžerjev in njihovih združenj vse pogosteje in brez sramu izražajo pričakovanja, da morajo za svoje večje plačilo tudi več dobiti: na področju zdravstva pričakujejo boljše storitve brez čakanja. Lahko pričakujemo, da bodo v kratkem zahtevali tudi elitne javne šole za svoje otroke, asfaltiranje cest do svojih vil, prednostno obravnavo na sodiščih, popuste pri plačilu kazni in morda še vojake, ki bodo stražili njihovo imetje.
V rednih presledkih se ponavljajo pobude bogatih, da bi država omejila proporcionalnost socialnih prispevkov z uvedbo socialne kapice, to je zgornje meje dohodka, nad katero se dajatev ne bi več plačevala v odstotku, temveč v enakem nominalnem znesku. To bi najbogatejšim močno zmanjšalo prispevke za socialno varnost. Zagovorniki trdijo, da bi se na tak način znižala cena dela najbolj produktivnih in izobraženih, izogibajo pa se odgovoru, od koga bi država iztisnila manjkajoči denar. Odgovor je enostaven: če država želi razbremeniti premožnejše, mora manjkajoči denar vzeti vsem ostalim.
Finančno ministrstvo v odgovoru prikazuje številke, da posameznik z desetkrat večjimi prihodki plačuje desetkrat večji prispevek za zdravstvo in s tem utemeljuje, da imamo v Sloveniji enega najbolj solidarnih sistemov financiranja javnega zdravstva. To ni res, saj nas je Svetovna zdravstvena organizacija uvrstila po pravičnosti financiranja zdravstvenega sistema komaj na 82. mesto med 170 državami. S proporcionalnimzdravstvenim prispevkom se napaja samo 71% zdravstvenega varstva, 29% pa z zasebnimi sredstvi, od tega polovica na račun dopolnilnega zavarovanja, ki temelji na enakih premijah za vse in torej povsem različno zareže v dohodke državljanov: 29 evrov premije pomeni 3,4% bruto minimalne plače 843 evrov, a samo slabe tri promile bruto plače 10.000 evrov. Obe dajatvi skupaj odrežeta 9,8% minimalne plače in samo 6,6% večje plače (v izračunu je izpuščen prispevek delodajalca). Ampak tu se zmanjševanje solidarnosti še ne ustavi. Zdravstveni prispevek znižuje davčno osnovo za odmero dohodnine , ki se odmeri pri večji plači s 50%, pri minimalni ali še manjši pa 16%. Končni rezultat je, da obe dajatvi skupaj odrežeta pri osebi na minimalcu 8,7 % razpoložljivega dohodka, pri posamezniku z dvanajstkrat večjo plačo pa samo 3,4 %. Posameznik z dvanajstkrat večjo plačo torej ne plačuje dvanajstkrat večji, temveč samo 4,7- krat večji nominalni znesek za socialne prispevke; v odstotku pa dva in polkrat manj kot njegov sodržavljan, ki živi pod pragom revščine.
Mini davčna reforma
Ministrica v svojem pismu takole zagovarja svojo davčno reformo: »Ministrstvo za finance … nikoli ni zasledovalo cilja superbogatim omogočiti nižje plačilo omenjenega prispevka, temveč se je zavzemalo za ohranitev davčne razbremenitve dohodkov tistih zaposlenih, ki podjetjem prinašajo največjo dodano vrednost, kar ima … pozitiven vpliv na dolgoročno vzdržno gospodarsko rast.« To je domala identična dikcija menedžerjev iz gospodarstva, ki zahtevajo, da je dohodninsko lestvico potrebno spremeniti, saj izobražen kader v tujini za enako bruto plačo dobi višjo neto plačo in nam zato mladi strokovnjaki bežijo v tujino.
Za katere mlade strokovnjake naj bi šlo? Največkrat se je omenjalo skupino z neto plačami med 1600 do 2900 evri, čeprav je zgornja meja močno pretirana; ne poznam mladega strokovnjaka z neto plačo 2900 evrov. Kakorkoli, ti posamezniki so pred reformo padli v davčni razred z dohodnino 41%, mini reforma pa je vzpostavila nov davčni razred z dohodnino 34 %. Kaj so pridobili mladi strokovnjaki? Večkrat je bil objavljen podatek, da so bili razbremenjeni v povprečju za 80 evrov na mesec. To je huda manipulacija: za to vsoto je bil v povprečju razbremenjen celotni novi III. davčni razred z razponom neto plač med 1600 in 4000 evri. Če ločeno izračunamo nekaj podskupin tega razreda, ugotovimo, da so bili tisti s plačami med 1600 in 2000 evri (sem verjetno sodi večina mladih strokovnjakov) razbremenjeni v povprečju samo za 11 evrov na mesec, tisti z neto dohodki od 2000 do 2900 evri (odločitev o tem, ali tudi sem še spadajo mladi strokovnjaki, prepuščam bralcu) so pridobili 54 € na mesec in tisti s plačami med 2900 in 4000 evri (v to skupino spadajo poslanci in ministri, predsednika vlade in države, nekaj sto zdravnikov in direktorji podjetij), pa so v povprečju pridobili 123 evrov na mesec. Še več je dobilo kakih pet tisoč menedžerjev, ki imajo neto plače višje od 4000 evrov: od 180 do 200 evrov.
Z mini davčno reformo poldrugi milijon ljudi z neto plačami pod 1600 evri ni dobilo ničesar. Tudi mladi strokovnjaki so dobili komaj malo več od tega. Ali ministrica res verjame, da bodo zaradi deset ali nekaj deset evrov mesečno kaj manj odhajali v tujino? Največ so dobili tisti, ki drobiža dve sto evrov najbrž niso niti opazili. Vsekakor ti ljudje ne bežijo v tujino, razen kadar jim gori pod nogami.