Tovarišice in tovariši, dragi prijatelji,
hvala za povabilo. Čutim ga kot čast, ker verjamem, da ste me povabili kot nekoga, ki deli vaše temeljno prepričanje: da je prihodnost mogoča samo skozi solidarnost.
V vašem Manifestu me je takoj nagovorilo geslo: »Mi, ki mislimo množino.«
To je danes skoraj revolucionaren stavek – v času, ko nas neoliberalizem prepričuje, da smo le posamezniki, ki tekmujemo drug z drugim, in da družba ne obstaja.
Zato se danes vračamo k temeljnim vprašanjem o usodi naše družbe – ne le slovenske, temveč svetovne. Govorimo o usodi človeštva.
Govorimo o vprašanju, ki presega stranke, vlade in programe: kako dolgo lahko še ostanemo ljudje, če dovolimo, da nas vodi pohlep?
Pred našimi očmi se odvija spopad, ki ni samo ekonomski, ne samo tehnološki, ne samo okoljski. Je civilizacijski. Gre za vprašanje, kakšni ljudje želimo biti in kakšno skupnost bomo zapustili tistim, ki prihajajo za nami.
Dolga desetletja so nas prepričevali, da je pohlep naraven, da je tekmovalnost temelj napredka, da je človek po svoji naravi posameznik, ki skrbi le zase. A izkušnja našega časa dokazuje nasprotno: globalne krize, razpad socialnih varovalk, odmiranje javnih služb, vse večje razslojevanje – vse to ni posledica človeške narave. To je posledica sistema, ki je pohlep povzdignil v vrlino.
A pohlep ni motor napredka. Pohlep je izvor razkroja.
Je obsedenost, ki nikoli nima dovolj.
Je sila, ki iz ljudi dela orodje za ustvarjanje dobička.
Je logika, ki zdravje spremeni v trg, šolanje v privilegij, stanovanje v investicijo, delo v tekmo in starost v breme. Pohlep je moralna bolezen, ki razjeda družbo.
Nasproti tej sili pa stoji nekaj, kar je starejše od kapitalizma, starejše od držav, starejše od vseh ekonomskih doktrin: solidarnost.
Solidarnost ni ostanek socializma. Ni ideološka iluzija.
Je najstarejša varnostna mreža človeške vrste.
Je tisto, kar je iz naših prednikov naredilo ljudi.
Je razlog, da smo preživeli kot vrsta in kot skupnost.
Je etični dogovor, da v zdravju in bolezni in zdravju, v mladosti in starosti nihče ne ostane sam.
Socialna država ni luksuz. Ni strošek. Socialna država je branik človečnosti.
Ko govorimo o javnem zdravstvu, govorimo o pravici do zdravljenja ne glede na debelino denarnice.
Ko govorimo o javnem šolstvu, govorimo o pravici do znanja ne glede na družinski izvor.
o govorimo o pokojninah, govorimo o pravici do dostojanstva, ki pripada vsakemu človeku ne glede na to, kakšno delo je opravljal.
Ko govorimo o socialni varnosti, govorimo o pravici do dostojnega življenja ne glede na srečo ali nesrečo, ki nas doleti.
Ko govorimo o delitvi dodane vrednosti, ne prosimo za miloščino, temveč zahtevamo pravičen delež bogastva, ki ga s svojim delom ustvarjamo vsi.
Ko podpiramo socialno državo, govorimo o tem, ali smo družba – ali le seštevek individualnih interesov.
Dragi prijatelji, pot, ki ste jo izbrali, ne bo lahka.
Pohlep je organiziran, glasen in dobro financiran.
Boj za socialno državo je trajen – ker vsaka generacija znova odloča, ali bo izbrala človečnost ali tekmo do enega zmagovalca.
Toda vem nekaj: dokler bodo obstajali ljudje, ki verjamejo v solidarnost, bo človeštvo preživelo.
Tovarišice in tovariši!
Boj med solidarnostjo in pohlepom ni političen boj. Je civilizacijski boj.
In vi ste se odločili stati na strani civilizacije.
Naj zaključim preprosto:
če izgubimo solidarnost, izgubimo človečnost. Izgubimo človeštvo.
Če jo ohranimo, ohranimo vse.
Hvala za upanje, ki ga prinašate.