V Večeru ste 31.07.2024 objavili pogovor z družinskim zdravnikom z Mute dr. Matijo Ambrožem. Člani skupine, ki pri civilni iniciativi Glas ljudstva pokrivamo področje zdravstva, ugotavljamo, da gre za iskrena in lucidna stališča o nekaterih kritičnih pojavih v slovenskem zdravstvu in da se z njimi v celoti strinjamo – z izjemo, o kateri bomo govorili v nadaljevanju. Še posebej se strinjamo z njegovo oceno o pomenu družinske medicine. Dr. Ambrož nedvomno spada med tiste zdravnike, ki razumejo in izpolnjujejo poslanstvo javnega zdravnika.
Ne strinjamo pa se z njegovim opisom »dvoživk«, zdravnikov ki delajo v dvojni praksi, ki ga navajamo dobesedno: »Pogosto slišimo izraz dvoživke za zdravnike, ki delajo dopoldan v eni ustanovi, popoldan pa nekje drugje preko pogodbe, s.p.-ja, a če konkretno pogledamo naše področje na Koroškem … Kdo so konkretno dvoživke? To so družinski zdravniki, ki urgenco delajo tudi drugod. Če s tem škodijo ali koristijo prebivalstvu, naj vsak presodi zase. To so tudi ginekologi, ki so zaposleni v bolnišnicah, pa imajo tudi na periferiji enkrat tedensko ambulanto, zato da imajo prebivalke osebnega ginekologa. Dvoživke so osebni zdravniki, ki imajo svojo ambulanto v zdravstvenem domu, pa hkrati skrbijo še za domove starejših občanov. Specialisti otorinolaringologije, ki iz kliničnih centrov hodijo opravljat ambulantno dejavnost na periferijo. To so dvoživke, proti katerim se gremo neko gonjo.”
Ne, to niso dvoživke, proti katerim se gremo »neko gonjo«. Dr. Ambrož opisuje zdravnike, ki izvajajo zdravstvene storitve na dveh ali več delovnih mestih v javnih zavodih in s tem zapolnjujejo vrzeli v javni mreži in njeno neprekinjeno delovanje. Takemu delu v Glasu ljudstva ne nasprotujemo, še več: podpiramo ga ob pogoju, da ob tem zdravnik ostaja na razpolago tudi svoji matični ustanovi.
Za škodljivo obliko dvojne prakse šteje delo zdravnika pri dveh ali več izvajalcih zdravstvene dejavnosti, kadar pri enem od izvajalcev zdravnik dela kot zasebnik ali je sam nosilec zasebne dejavnosti. Bralcem (in dr. Ambrožu?) je potrebno pojasniti razliko v poslanstvu zdravnikov v javni in zasebni dejavnosti. Poslanstvo javnega zdravnika je skrb za zdravje in dobrobit vseh njegovih pacientov ne glede na njihov socialni status ali finančne zmožnosti. Plačilo storitve je v ozadju, saj zdravniku dohodek zagotavlja javni plačnik. Za razliko od tega je cilj zasebnega zdravnika ustvariti dobre poslovne rezultate z izvajanjem zdravstvene oskrbe za tiste paciente, ki jo lahko plačajo. Njegovo delo s pacienti zaznamuje podjetniški interes za maksimiranje dobička, saj je podvržen delovanju trga. Zdravnik, ki je v celoti zasebnik, ne predstavlja problema, ta pa nastopi, kadar zdravnik sedi na dveh stolih. Dvojna praksa omogoča pollegalno parazitiranje zasebnega na javnem zdravstvu. Problematiko dvojne prakse zdravnikov drastično povzema naslednji opis iz tuje literature: plenilsko obnašanje zdravnikov, ki zaradi osebne koristi škodujejo kolegom, bolnikom in lastni ustanovi, delegitimirajo javno službo in ogrožajo zaupanje prebivalstva v javno zdravstvo.Pogosta posledica sta ohranjanje ali celo porast čakalnih dob, saj so le-te pogoj za razcvet dvojne prakse. Še posebno veliko škodo povzroča, kadar zdravniki z dvojno prakso zasedajo vodilna delovna mesta v javnem zdravstvu, saj niso motivirani za odpravljanje čakalnih dob in učinkovito delovanje javnega zdravstva. (V zvezi s tem opozarjamo na članek Dušana Kebra: Dvojna praksa zdravnikov: zlo, ki ohranja čakalne dobe (Sobotna priloga Dela, 18.5.2024).
Verjamemo, da iskrenost, s katero dr. Ambrož izraža pripadnost javnemu zdravstvu, dokazuje, da so ga k njegovi obrambi »dvoživk« zapeljali tisti njegovi kolegi, ki svoje podjetniške interese zakrivajo tako, da tudi požrtvovalno delo zdravnikov, ki vztrajajo na okopih javnega zdravstva, mečejo v skupno vrečo »dvoživkarstva«.
Dušan Keber, Civilna iniciativa Glas ljudstva