Si predstavljate, da velik airbus 380 poleti iz Pariza v Doho, a se pilot zmoti in usmeri letalo proti Halifaxu v Kanadi? In 600 potnikov po napaki pilota odleti v napačno smer. Seveda si ne predstavljate, pa tudi kaj takega se (skoraj) ne more zgoditi. Toda, za čuda, prav take vrste napake se lahko zgodijo v družbah, če oblast in vplivne interesne skupine oblikujejo odločitve na napačnih iztočnicah.

V tem spisu bom opozoril na vsaj tri take napake, zaradi katerih Slovenci letimo v napačno smer, pa se tega na splošno ne zavedajo niti piloti niti potniki.

Nasprotje javnega ni privatno

Skoraj neverjetno je, da eden najbolj razvpitih špetirov v slovenski družbi, ki traja že desetletja, temelji na napaki. V zdravstvu zaradi te napake nekateri hodijo na ulice demonstrirat, se organizirajo na vse mogoče in nemogoče načine ali pa se lobistično povezujejo s političnimi strankami in njihovimi podzemlji. Kaj je torej tako razburljivega, da ga poganja celo napaka? Gre za definiranje javnega sektorja: nasprotje javnega sektorja je menda privatni sektor. Zato sta za razpad našega javnega sektorja kriva razmah in požrešnost privatnega sektorja in zato je treba, kot pravijo zadnje čase celo naš predsednik vlade in njegovi podaniki, narediti jasno mejo med javnim in privatnim v zdravstvu. Ampak ves ta vihar in tudi resne poteze zdravstvene oblasti in vseh razburjenih izhajajo iz napake. Nasprotje javnega sektorja ni privatni sektor, nasprotje javnega sektorja je namreč tržni sektor.

Temeljna značilnost javnega sektorja sta kolektivno financiranje in organiziranje ponudbe dobrin države, v katerem je prodajalec mimo trga podrejen uresničevanju interesov, ki jih zastopa država. V tržnem sektorju pa nastopa kot kupec zgolj posameznik s svojim denarjem in preferencami ter se sooča s prodajalcem v konkurenčnem odnosu. Ampak trg v nekaterih primerih ni zaželen ali pa ni učinkovit. Ni zaželen, kadar družbi ni všeč tržna enakopravnost – za enako ceno enaka dobrina, pa družba z državo uvaja načelo enakosti, ki ga je danes mogoče uveljaviti le prek solidarnosti. In ni učinkovit v primerih javnih dobrin, močnih pozitivnih zunanjih učinkov in informacijske negotovosti, pri katerih trg vodi do premajhne količine proizvodnje in potrošnje dobrin. V teh dveh primerih se družbe, ki imajo državo in red, organizirajo tako, da postane država neposredno ali posredno kolektivni plačnik in tudi organizator ponudnikov z namenom, da bi bil uresničen interes družbe kot celote. Tedaj je lahko združevanje sredstev državljanov za te nakupe drugačno kot njihova poraba, tako da dobimo solidarnost ali pa država zbere z davki sredstva in financira večje obsege proizvodnje in potrošnje, kot jih je sposoben zagotoviti trg s konkurenco in individualnimi motivi deležnikov. V tržnem okolju dobimo kolektivno financirano dejavnost, država s ponudniki v tej sceni sestavlja javni sektor, finančni minister pa postane vrhovni blagajničar.

Če je lastnost, s katero definiramo javni sektor, kolektivno financiranje potrošnje, mora zdravorazumskemu človeku biti jasno, da lastnina ponudnika ni ključna za definiranje javnega sektorja. Če država sklene, da vam bo kupila operacijo žolča ne glede na vaš dohodek, starost, spol, zaposlitev ali lokacijo bivanja, kar je solidarnost, je to za javni sektor dovolj in ni pomembno, ali vam operacijo izvede izvajalec v državni ali privatni lasti. A če medicinsko fakulteto zgradi zasebnik in njeno delovanje (ne investicijo) financira država iz davkov, da bo imela dovolj zdravnikov, bo fakulteta zasebna, a bo še vedno del javnega sektorja. Če kirurg iz UKC hodi operirat v zasebno kliniko, država pa plačuje tam operacije, še vedno dela znotraj javnega sektorja. Če pa na primer državna URI Soča ponuja storitve na trgu za kupce, ki jih ne financira ZZZS, pa je ta bolnišnica vsaj delno na trgu in s tržno dejavnostjo ni del javnega sektorja, čeprav je državna. Če nekdo želi ločiti javne in zasebne izvajalce oziroma javni in zasebni sektor v zdravstvu, kot se trudijo v vladi, tega ni mogoče narediti s prepovedmi zdravniških dvoživk, ločitev pa čez noč naredite, če zasebnikov ne financirate več iz kolektivnih sredstev in jih v celoti prepustite nemilosti trga.

Profitno in neprofitno

S kolektivnim financiranjem in organiziranjem tako oblast kot ljudstvo povezuje pojem neprofitnosti. Ta povezava med kolektivnim financiranjem in organiziranjem ponudbene dejavnosti ter neprofitnostjo nastaja, kadar vmes postavimo solidarnost: če mi solidarnostno zbiramo denar za kolektivno potrošnjo, ni moralno, da bi nekdo s tem denarjem delal profit. Razen v redkih primerih javni sektor v zdravstvu pomeni namreč državo in s strani države organiziranega ponudnika (na primer bolnišnico ali celo privatno lekarno), ki lahko celo »nemoralno« maksimira profit in predstavlja mejo javnemu sektorju. Med slednjim in na primer farmacevtskim podjetjem in celo v izvajalcu zaposleno delovno silo je namreč trg in ni več javnega sektorja. In tako se na sceni pojavijo javni zavodi.

Kar nekako samoumevno je postalo, da imamo bolnišnice, zdravstvene domove, šole, fakultete in še marsikaj, kar štejemo v javni sektor, organizirane kot javne zavode, ki menda niso niti privatne niti državne organizacije. Brez njih naj ne bi bilo javnega sektorja. Pravniki se strašno trudijo, da bi opravičili tako pravno in statusno obliko, čeprav vsaj vsi starejši vemo, da je ostanek nekdanjih samoupravnih časov. Za opozorilo, da je z njimi nekaj narobe, bi moralo biti dovolj že dejstvo, da za to obliko organizacije ni prav dobre angleške besede. Običajno slišimo dva argumenta za obstoj javnih zavodov. Prvi je, da omogočajo neke vrste samoupravno organiziranost z vplivom širše družbe. Družba je dala določena sredstva v upravljanje zaposlenim, lokalni ali širši skupnosti in zainteresiranim, da bi opravljali v javnih zavodih določeno dejavnost, ki naj bi bila pomembna za deležnike. Pri tem se skoraj v vseh primerih pozablja, da so ta »sredstva v upravljanju« pravzaprav tja prišla z ustanovitvijo, ustanovitelj pa je bila lokalna ali državna ustanova. Če javni zavod opazujemo z vidika podjetniških načel, je torej javni zavod v bistvu organizacija v državni lasti. Tudi izgube mora pokrivati ustanovitelj, to pa je država. Vpogled v predpisano bilanco stanja javnega zavoda odkriva, da so »sredstva v upravljanju« na aktivi in hkrati na pasivi te bilance, kjer igrajo vlogo kapitala – državnega. Tako je vsaj z ekonomskega vidika javni zavod državna organizacija, čeprav se vsi pretvarjamo, da je nekaj posebnega.

Ampak prava napaka se skriva v drugem razlogu, s katerim nekateri vneto opravičujejo obstoj javnih zavodov – v solidarnosti in neprofitnosti. V bilanci uspeha ali – kot se ji reče strokovno – izkazu poslovnega izida javnega zavoda ne smete najti profitov. To naj ne bi bilo moralno, kot sem že zapisal. Prav zanimivo je, da še nihče od tisočih članov svetov in vodstev javnih zavodov ni do zdaj ponorel, ko mora zaukazano za vsako leto načrtovati bilance uspeha, v katerih morajo biti prihodki natanko enaki odhodkom. Vsakemu gospodarju mora biti jasno, da je to neumnost, a prav tako načrtovanje in poslovanje naj bi bilo mogoče zgolj znotraj javnih zavodov. Gre za neprofitnost poslovanja. Vendar je opravičevanje obstojev javnih zavodov z neprofitnostjo velika napaka, ki izhaja iz neznanja o profitih.

Ni enega samega profita; profiti so trije. Obstaja normalni ali ravnotežni profit, ki ni nič drugega kot donos na kapital, vložen v posel. Če investira država, se mu lahko tudi odpove, saj so vir za državo davki in ne profiti državnih podjetij. Potem obstaja neravnotežni profit, ki je posledica neravnotežnih cen, ki nastanejo zaradi pomanjkanja ali presežkov blaga na trgih. Ta usmerja gospodarsko dejavnost sektorsko in je v tržnem gospodarstvu ključen za usklajevanje struktur ponudbe in povpraševanja. Če država sama odloča, kakšna bosta obseg in struktura proizvodnje in ponudbe, pa postane odveč in ga ni mogoče opravičiti pri neprofitnem poslovanju. Tretja oblika profitov pa je ekstra profit. Stari Marx je dejal, da je ta gibalo za razvoj produktivnih sil. Nastane zaradi različnih stroškov med učinkovitimi in neučinkovitimi ponudniki. Tega ni mogoče odpraviti, lahko pa zaukažemo gospodarskim organizacijam, kam naj ga namenijo.

Če sem bil razumljiv, lahko hitro sklenete, da je pri nas v zdravstvu ključna organizacija za uveljavljanje neprofitnosti kar ZZZS, ki je kupec in plačnik. Z ustrezno oblikovanimi cenami so lahko cene prenizke, da bi nastal normalni profit, in če jih oblikuje država, ni treba, da kažejo tržna neravnotežja in dopuščajo nastanek neravnotežnih profitov. Vse dokler so cene enake za različne izvajalce, pa se ne moremo izogniti ekstra profitom. Edini napad na ekstra profite bi bil, če bi plačnik oblikoval cene za vsakega ponudnika različno, čeprav bi ponujali enako blago. Tedaj bi pač imeli višje cene manj učinkoviti ponudniki. Ni garanta v sedanji vladni politiki, da se kaj takega ne bi zgodilo.

Razumevanje tipologije profitov seveda hitro pokaže, da javni zavodi niso zaščita pred profitnostjo. Če so cene previsoke, se ob koncu leta ugotovijo profiti ne glede na načrte, če lahko s količino reagirajo na pomanjkanja ali presežke na strani povpraševanja, se lahko prav tako konec leta pojavijo profiti, ekstra profitov pa tako ni mogoče odpraviti pri zdravem razumu. In seveda, če bi naši javni zavodi bili na primer družbe z omejeno odgovornostjo, ker pač imajo zgolj enega lastnika – državo, bi z ustrezno cenovno politiko lahko odpravili profite tudi pri njih. Razen ekstra profitov, ki pa so spodbuda za učinkovitost.

»Nemoralna« profitnost se torej lahko pojavi tako pri privatnih kot pri državnih organizacijah pa tudi pri naših javnih zavodih. V vseh primerih jo je mogoče v smiselni meri odpraviti. Vendar se je ob tem treba zavedati, da moralno ravnanje izvajalcev ni solidarnost, ki jo kot ključni cilj zasleduje družba. Za tako solidarnost je ključen odnos, razkorak, ki nastane z načini, kako zbiramo sredstva (glede na možnosti) in kako ta sredstva trošimo (glede na potrebe), ni pa za solidarnost kot družbeni cilj ključno, kako se obnaša ponudnik dobrin, ki omogoča državi kolektivno ponudbo dobrin. Ekonomist bi rekel, ključno za solidarnost kot družbeni cilj je povpraševanje in ne ponudba dobrin, ki jih ponuja javni sektor.

Regulirani trg potrebuje tudi državno lastnino

Nasploh neprofitnost zahtevamo tedaj, kadar naj bi ponudniki zasledovali neke cilje družbe kot celote, do katerih trg s profitnim motivom ne pripelje. Tak cilj je lahko tudi privolitev v poslovanje v razmerah, v katerih država na solidarnostni način oblikuje povpraševanje. Kot sem že omenil, pa država zahteva od ponudnikov sodelovanje v doseganju neprofitnih ciljev zlasti v primerih javnih dobrin, močnih pozitivnih zunanjih učinkov in informacijske negotovosti, ko trg in profitni motiv vodita do premajhnih količin proizvodnje in potrošnje dobrin. Te cilje država vedno postavlja s političnim procesom, uresničuje pa jih lahko z organiziranjem organizacij, ki ji omogočajo doseganje teh ciljev, in financiranjem njihove dejavnosti. Država in te organizacije so del javnega sektorja, med njimi ni tržnega odnosa, gradbeno podjetje, ki potem gradi cesto ali železnico, pa je v tržnem odnosu s takimi organizacijami. Izvajalne organizacije lahko država pridobi z regulacijo privatnih ponudnikov, zelo učinkovito pa s ponudniki v državni lastnini. A potrebuje jih samo tam, kjer je smiselno trg nadomeščati z javnim sektorjem.

Napačno razumevanje smisla neprofitnosti, ki vlada v naši deželi, ima pri nas vsakodnevne usodne posledice prav na področju umeščanja državne lastnine. Naš SDH tako od državnih podjetij zahteva ciljno donosnost, čeprav imamo tudi pri nas državno lastnino zaradi nekih drugih ciljev in ne profitov. Pošto imamo v državni lasti, da raznaša pošto in ne da dela profite. Dars naj racionalno gradi ceste, a ne zahtevajmo, da dela profit. Elektroenergetska in plinska podjetja imamo zaradi oskrbe z elektriko in ne da delajo profit. Komunalna podjetja imamo za komunalno oskrbo in ne da delajo profit. Zato bi bilo nujno, da prenovimo strategijo upravljanja kapitalskih naložb države, v kateri manjka jasna opredelitev takšnih neprofitnih ciljev in navedba, katera podjetja imamo za doseganje teh ciljev. V teh primerih morajo biti podjetja v stoodstotni državni lasti brez mešanja z zasebnimi lastniki in njihovimi motivi. Njihove strategije pa morajo biti strategije ministrstev, lokalnih oblasti in vlade ter ne nekih »fantov«, ki upravljajo in vodijo podjetja »v interesu podjetij«.

Posledica nerazumevanja neprofitnosti je tudi stanje, v katerem imamo državno lastnino v podjetjih, v katerih niti s povečevalnim steklom ni mogoče najti razlogov za državno lastnino. Zakaj je na primer državni delež v Krki in NLB? Če država pomaga nekemu podjetju zaradi enega ali drugega razloga, kot je na primer obnova podjetij po poplavah, naj država z vloženimi sredstvi pridobi delež v lastnini, a ta delež naj odkupi zasebni vlagatelj, ko podpora države ni več potrebna, da bomo imeli od tega nekaj tudi davkoplačevalci. Še zlasti to velja, če se podjetja prodajajo in nastajajo veliki kapitalski profiti pri zasebnih lastnikih, ki postajajo milijonarji tudi s pomočjo sredstev pogosto revnih davkoplačevalcev.

Državno lastnino pa imamo očitno v sodobnih tržnih gospodarstvih tudi zato, da lahko trg deluje učinkovito, če se seveda pojavlja tam, kjer trg ni družbeno učinkovit. Razmišljajmo zelo nekonvencionalno o NLB, ki ima okoli tretjino bančnega trga. Z inflacijo ni pokazala nobenih želja, da bi bistveno povečala pasivne obrestne mere. Vse v skladu s profitnim motivom zasebnih lastnikov banke. Toda če bi bila NLB v celoti državna, bi verjetno država lahko neposredno zahtevala tudi na škodo (njenih) profitov, da banka poveča pasivne obrestne mere, in bi s tem prisilila konkurenčne banke, da naredijo enako. Ali Petrol, ki je v letu 2022 poskušal prenesti visoke cene nafte na slovenske in hrvaške kupce, vlada pa mu je to z nadzorom cen preprečila. Če bi bil v lasti zgolj države, bi lahko bila strategija Petrola tista, ki bi preprečila ustvarjanje monopolih profitov, in ne bi bila potrebna državna intervencija. Petrol bi tedaj lahko prisilil tudi druga naftna podjetja k družbeno bolj odgovornemu ravnanju.

Z davki kupujemo kolektivno

Doseganje družbenih ciljev ne zahteva vedno državnega denarja in s tem kolektivno organizirane ter financirane ponudbe, če pa zahteva, so država in organizacije, ki omogočajo doseganje družbenih ciljev na kolektivni način, sestavni del javnega sektorja. Dobrine, ki jih daje javni sektor, plačujemo z davki. Včasih z davčnimi nakupi oblikujemo solidarnost, drugič z davčnimi nakupi zgolj dosežemo povečanje potrošnje, ki je ne more zagotoviti trg. Ne gre za tlako, ki so jo tlačani plačevali srednjeveški gospodi, da si je gradila gradove, zidala cerkve in se šla vojne, čeprav lahko tudi sodobni davek za kakšnega posameznika spominja na srednjeveško tlako. Davki so preprosto združevanje sredstev posameznikov z namenom, da si kupijo določene dobrine na kolektivni način. Brez davkov ni javnega sektorja. Kaj pa si ljudje prek davkov kupijo, je odvisno od političnih odločitev. Ni nujno, da politične odločitve vedno avtentično izražajo interese ljudi, in ni nujno niti, da so nameni vedno skladni z družbeno učinkovitostjo, a so vedno začetek rojevanja javnega sektorja.

Ampak davki so različni in prav v tem se skriva usodna napaka za današnje dni. Res da vsi davki dajejo dohodek za kolektivne nakupe, a davki imajo posledice tudi za tiste, ki jih plačujejo. Pri nas je Levica v sedanji vladi uvedla modo, da je za področja, kjer po njihovem mora biti javni sektor, treba najti finančni vir na »sistemski način«. In tako smo z novim prispevkom, ki je seveda davek, nadomestili nekdanjo premijo prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, z novim prispevkom naj bi našli na »sistemski način« denar za dolgotrajno oskrbo in s specialnim prispevkom naj bi gradili solidarnostna najemna stanovanja. Skratka prispevki so pravi. Pri tem nastane prva napaka v povezavi z davki, ki jo zlasti leva politična opcija za čuda ni sposobna opaziti. Prispevki so davek, vezan na delovne dohodke, in so pohvalno odvisni od višine dohodkov. Ampak pri tem se zelo začetniško pozablja, da živimo v kapitalizmu in da so ob delovnih dohodkih tudi profitni dohodki in da zaslužkarji teh dohodkov prav nič ne dajo za kolektivno potrošnjo, ki jo krmimo s prispevki. Solidarnost brez davkov na profitne dohodke kuri ogenj družbenih konfliktov.

Hujša napaka pa se skriva v drugem grmu. Prispevki so davek na delovne dohodke in dražijo delovno silo, pravijo tisti, ki vedo nekaj več ekonomike. Ampak pogosto pravijo tudi, da nima smisla zniževati prispevkov, ker ta denar potrebujemo in bi ga morali nadomestiti iz dohodnin, davka na dodano vrednost in drugih davščin. Napaka pa je v tem, da se celo davčni strokovnjaki pogosto ne zavedajo, da so vplivi prispevkov na plačnike zelo drugačni od vplivov vseh drugih davkov. Janševi svetovalci in prišepetovalci se nikakor ne morejo potolažiti, ker je Golobova vlada ukinila »njihove« dohodninske olajšave. Zavedala se je, da te olajšave pomenijo velik izpad proračunskih prihodkov, ki pa ne more pripeljati do večje rasti in več davčnih prihodkov v prihodnjih letih. Na žalost je ta poteza aktualne vlade ena redkih, ki zasluži vsaj s teoretičnega vidika pohvalo. A ji ni – prav tako na žalost – sledilo znižanje prispevkov, ki pa bi imelo pozitiven vpliv na gospodarsko rast. 800 milijonov evrov manj prispevkov je za zdravstvo sicer enako 800 milijonov evrov več iz dohodnine, a ni enako za podjetja in za posameznike, ki plačujejo prispevke in dohodnino. Manj ali več za prispevke pomeni manj ali več stroškov dela v podjetjih in več ali manj konkurenčnosti podjetij. Manj ali več dohodnine pa pomeni zgolj to, da posamezniki potrošimo manj ali več kolektivno in več ali manj individualno, podjetja pa tega ne občutijo.

Bilo bi dobro, da bi to razumel finančni minister.