Pomislil sem že, da se je ekonomist Maks Tajnikar, zagovornik konkurence in tržnih zakonitosti v zdravstvu, spreobrnil, ko je v svojem nedavnem pisanju kritiziral družinske zdravnike, ker odpovedujejo delovna razmerja, da bi se nato v iste javne zavode vrnili kot zasebniki. Ampak ne, kritiziral jih je zgolj zato, ker so izbrali napačen način z izsiljevanjem in so s tem izpadli »ne preveč inteligentni in naduti«. Ostaja pa še vedno pri svojem, da ne potrebujemo državnega lastništva zdravstvenih domov, saj bi zasebni zdravniki v njih delali bolje kot zdravniki na državnih plačah. Njegov ključni dokaz je naslednji: državni zdravniki so za enako količino dela enako plačani kot koncesionarji, ob tem pa prvi stokajo pod bremeni, ki jim jih nalaga plačnik, drugi pa ne. Iz tega sledi njegov lucidni sklep, da so zasebniki očitno v večji meri pripravljeni izpolnjevati cilje javnega zdravstva kot državni zdravniki. Tajnikar predlaga natanko tisto, kar poskušajo doseči družinski zdravniki na neinteligenten in nadut način: zdravstvene domove naj prevzamejo zasebniki. Čeprav celo sam zapiše, da koncesionar lahko iz enakega plačila izvleče 80.000 evrov letnega osebnega dohodka, državni zdravnik pa 50.000, mu ne pade na pamet, da nepritoževanje zasebnikov nemara izvira iz teh nekaj deset tisočakov. Razliko v dohodku pripisuje bolj učinkovitemu delu zasebnikov, ne pa nekoliko manj poštenim možnostim: varanju države z »davčnimi optimizacijami« (zasebniki si lahko bistveno zmanjšajo socialne prispevke s tem, da si odredijo nizko plačo), opuščanju preiskav in drugih storitev, opuščanju sodelavcev v timu) ali prelaganju stroškov z napotitvami na sekundarno raven.

Tajnikar zelo poenostavljeno razlaga razliko med javnim in tržnim zdravstvenim sektorjem. Edina razlika, ki jo vidi, je v načinu financiranja, ki jo pri prvem predstavljajo prispevki in davki, pri drugem pa zasebna sredstva. Ima prav, ko trdi, da v javnem sistemu lahko poleg državnih uslužbencev (zaposleni v javnih zavodih) delajo tudi zasebniki (koncesionarji ali tudi drugi zasebniki), je pa neobčutljiv za temeljno razliko med njimi, čeprav jo omenja: da je pri zasebnikih ključni motiv ustvarjanje dobička, medtem ko državni zdravniki, ki prejemajo plačo, tega motiva nimajo. Javni sistem torej še zdaleč ni definiran samo z javnim financiranjem, temveč tudi z neprofitnim izvajanjem svoje dejavnosti. Če vključuje tudi zasebne izvajalce, bi morali tudi ti delati na neprofiten način, kar pa je ustavno sodišče nedavno razglasilo za oviranje njihove svobodne pobude. Poleg tega gre še za koordinirano delovanje sistema, ki ga najlažje zagotavlja en lastnik: država. Ali si Tajnikar res predstavlja, da bi tisoč razpršenih zasebnih lastnikov opravilo vse današnje naloge zdravstvenih domov, ki poleg individualnega dela z bolniki zahtevajo tudi celovitost dejavnosti in skupinske naloge na določenem teritoriju, na primer dežurno službo, pokrivanje izpadov in potreb v kriznih razmerah, preventivno dejavnost, zdravstveno prosvetljevanje prebivalstva itd. Da, Tajnikar trdi prav to, čeprav ne postreže z nobenim dokazom, da molčeči zasebniki res bolje izpolnjujejo javne cilje. Ali bi tudi slabo delujoča sodišča zamenjal s sodniki zasebniki? Ali pa šolstvo, policijo, gasilce, vojsko? Nemara bi celotna javna uprava, financirana z denarjem davkoplačevalcev, bolje delovala v rokah profitnih zasebnikov?

No, namesto teoretiziranja bodo bralca bolj prepričale izkušnje s privatizacijo osnovnega zdravstva v sosednji Hrvaški. Naj spomnim, da smo s to državo do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja delili identičen javni zdravstveni sistem. Leta 1997 se je z odlokom zdravstvenega ministrstva pričela privatizacija s posrečenim poimenovanjem »zakupizacija«: večina zdravnikov se je v treh letih preobrazila v privatne podjetnike, ki najemajo prostore in opremo zdravstvenega doma (od njega je ostala le še administrativna lupina) in sklepajo individualne pogodbe z zavodom za zdravstveno zavarovanje.

In posledice? Materialni in statusni položaj zdravnikov se je znatno izboljšal. Ste presenečeni? Razdrobitev zdravstvenega doma na zdravnike posameznike je bistveno zmanjšala sodelovanje in izmenjavo izkušenj med njimi. Temeljito sta se spremenili vsebina in obseg dejavnosti. Iz poročil hrvaške zdravstvene blagajne je razvidno, da se je število napotitev k specialistom povečalo za eno tretjino in jih je kar 300 na 1000 pregledov, kar je svetovni rekord: v veliki Britaniji je teh napotitev 47 na 1000 pregledov, na Norveškem 81, v Španiji 55 in v Sloveniji približno 100.  Število sistematskih in  preventivih pregledov se je zmanjšalo za trikrat, število obiskov na domu pa za dobro tretjino. Hrvaški analitiki zaključujejo, da škodljive posledice privatizacije daleč presegajo nekaj izboljšav, kot je bolj urejeno naročanje bolnikov in spoštovanje dogovorjenih terminov. Osnovno zdravstvo je postalo pasivna dejavnost, ki se ukvarja z diagnostiko in zdravljenjem, torej zgolj z bolniki, ki se zatekajo po pomoč, ne prizadeva pa si za izboljšanje zdravja populacije. Zanemarilo je vlogo čuvaja ob vstopu v sekundarni zdravstveni sistem, zato je zdravstvena dejavnost postala bolj neracionalna in dražja.

Prepričan sem, da rušilni vpliv trga in dobička v javnem zdravstvu poznajo ali znajo predvideti tudi ekonomisti – celo neoliberalni. Zakaj torej molčijo ali razglašajo krivo vero, da bi bilo profitno izvajanje rešitelj javnega zdravstva? Morda zato, ker s tem optimizirajo svoje lastne koristi. Kaj pa politiki? Ali še obstaja kdo, ki ne bi samo kot lajna ponavljal, da mora zdravstvo ostati javno, temveč bi tudi z zakonskimi ukrepi poskrbel za njegovo ohranitev?