Današnji kapitalizem krši temeljne vrednote, kot so enakost, solidarnost in okoljska vzdržnost. Ustvarja ogromne socialne razlike, sproža vojne, vzdržuje navidezno demokracijo in goji potrošništvo kot novo obliko nesvobode.

Podobnosti in razlike med socializmom in kapitalizmom  

Predzadnja obrambna črta intelektualnejšega dela apologetov socializma, ko so v času pred njegovim sesutjem pričeli odgovarjati kritikom,  je  bila priznavanje nekaterih njegovih napak, vendar ne kot teoretskih slabosti, temveč kot odklonov od teorije, ki jih je mogoče odpraviti. Zadnja obramba pa se je glasila: »Kaj pa drugega preostane? Ali bi se radi vrnili v roparski kapitalizem?«

Predzadnja obrambna črta današnjih častilcev kapitalizma je identična: vse tisto, kar se slabega pripisuje temu sistemu, ni njegovo bistvo, temveč gre za odklone, ki jih je mogoče odpraviti. Prav tako zadnja: »Kaj pa drugega preostane? Ali bi se radi vrnili v kletko socializma?« Tudi zaklinjanje, da gre za najboljši možni sistem, ki bo zaključil zgodovino družbenega razvoja, je lastno opisovalcem obeh sistemov od Marxa do Fukuyame.

Seveda ni mogoče trditi, da bi bil socializem drugačen, če bi imel na voljo daljše zgodovinsko obdobje ali če bi se vzpostavil v najbolj razvitih namesto v nerazvitih državah. Pojavil se je tam, kjer se je lahko, in v obliki, ki so jo omogočile okoliščine, pa tudi čas, ki ga je imel, da bi se lahko izkazal, si je določil sam. S svojim dušenjem politične svobode in osebne pobude, predvsem pa z ekonomsko neučinkovitostjo si je v primerjavi z vsemi prejšnjimi družbenimi sistemi odmeril najkrajši rok trajanja. Isto velja tudi za kapitalizem: po stoletjih njegovega trajanja je podoba, v kateri se kaže, njegovo bistvo.

Razlike med obema sistemoma so precej manjše, kot se dozdeva na prvi pogled. Vzemimo na primer način sprejemanja političnih odločitev: politična in ekonomska nesvoboda sta v socializmu  uzakonjeni in demokratični postopek je farsa, ki se je vsi zavedajo, medem ko kapitalizem razglaša ekonomsko in politično svobodo, vendar v njenem okrilju dejanska, čeprav neformalna oblast pride v roke kapitalskih centrov moči, ki mimo volje državljanov usmerjajo politične odločitve. Demokratični postopek je spet le videz: vojne zaradi ekonomskih interesov, ki jih vodijo ZDA in vanje zvlečejo še desetine drugih držav, potekajo brez soglasja njihovih državljanov.

Prav tako ni nobene razlike med socializmom in kapitalizmom po njuni dovzetnosti za totalitaren način vladanja: večina današnjih diktatorskih režimov deluje v okviru kapitalističnega gospodarskega sistema in tudi zadnje deklarirane socialistične države, kot sta Kitajska in Vietnam, sta socialistični gospodarski sistem zamenjali s kapitalističnim. Vendar ljudje povezujejo svojo nesvobodo veliko bolj s političnimi kot ekonomskimi pritiski in diktaturo v socializmu doživljajo kot bolj represivno. 

Dejanska in ključna razlika med obema sistemoma je svoboda osebne pobude: ta v kapitalizmu omogoča, da posameznik lahko sledi svojemu temeljnemu nagibu, da bi se razlikoval od drugih. Uresničevanje tega nagiba je gibalo razvoja znanosti, tehnologije, umetnosti, športa in domala vseh drugih področij, omogoča pa tudi izživljanje tekmovalnosti na področju pridobivanja materialnih dobrin, ki se v stopnjevani različici imenuje pohlep. Na drugi strani socializem ljudi izenačuje in pasivizira, ker je v temeljnem nasprotju s človekovo naravo.

Revščina je v kapitalizmu večji problem kot v socializmu. Vendar v kapitalizmu ekonomsko deprivilegiranega posameznika nenehno prepričujejo s posameznimi uspešnimi primeri, da se lahko odlepi od revščine, če se le hoče, zato dobršen del krivde za svoj položaj prevzema nase.  V socializmu ljudje doživljajo revščino kot krivico, ki jo je s svojimi omejitvami storila država.   

Razlika med obema sistemoma je tudi v stopnji razredne razslojenosti. V socializmu obstajata samo dva razreda: politični razred in razred izvajalcev odločitev. Prehajanje med njima je že zaradi dejstva, da je prvi razred maloštevilen, zelo omejeno, predvsem pa ni odvisno od posameznikove sposobnosti; ta lastnost ga pri poskusu vstopa med oblastnike celo ovira. V kapitalizmu obstaja cela vrsta ekonomskih razredov, med katerimi se posameznik lahko vzpenja in čeprav je nenehno nesvoboden v odnosu do razredov nad njegovim, se počuti zmagovalca v odnosu do ljudi pod njim. Seveda pa je tudi v kapitalizmu vzpon na vrh omejen, saj ima ta razred v rokah politične vzvode, s katerimi odbija napade konkurence.

Kakorkoli, socializem je propadel. Pred smrtjo se je tako diskreditiral, da zagovorniki kapitalizma razglašajo tudi njegove ne tako maloštevilne prednosti kot slabosti. Eno od nespornih prednosti socializma, socialno varnost, kapitalizem opisuje kot potuho, ki hromi posameznikovo odločnost, da sam skrbi zase. Nekateri trdijo, da kapitalizem ni zmagal samo kot ekonomsko učinkovit sistem, temveč tudi kot ideologija.

Zakaj si ne moremo zamisliti konca kapitalizma?

Žižek se je pred protestniki na Wall Streetu retorično vprašal, zakaj si lahko predstavljamo konec sveta, ne moremo pa si zamisliti konca kapitalizma.

Morda tiči odgovor v privlačnosti kapitalizma. Gradi namreč na prvinskih nagonih vseh živih bitij, od katerih sta zelo pomembna, če odmislimo nagon po preživetju in razmnoževanju, tekmovalnost in potreba po razlikovanju od drugih. No: tudi slednja dva izvirata iz prvih dveh: samo zmagoviti samec ima pravico razmnoževanja. Obstaja pa bistvena razlika med človekom in preostalim živalskim svetom: to je pohlep kot želja po kopičenju lastnine preko lastnih potreb. Poleg tega je v naravi sleherni zmagovalec še za časa svojega življenja poražen, medtem ko so v poteku človeške civilizacije zmagovalci zavarovali zmago zase in svoje potomce z uzakonitvijo nedotakljivosti lastnine, pravice dedovanja, pravice, da presežna vrednost proizvoda pripada lastniku in ne vsem, ki so jo ustvarili, itd. Tudi pravila tekmovanja so taka, da dajejo odločilno prednost prvotnim zmagovalcem: medtem ko bogate države lahko uporabijo moč, ki jim jo daje bogastvo, da ekonomsko in tudi fizično (z vojno ali z izstradanjem) uničujejo konkurente, so temovalcem na spodnjih klinih vsiljena poštena pravila igre, ki izključujejo nasilno ravnanje. Pravičnost prostega trga je iluzija; tekma je nepoštena in končni zmagovalci so znani vnaprej tako kot v športih, kjer zmagovalca določa kakovost opreme. Pa vendar se v takih šporith na startu vedno znova pojavlja množica tekmovalcev brez upa zmage: tekmujejo za etapne zmage, za to, da bi bili vodonosci zmagovalcev, ali vsaj za to, da ne bi preveč zaostali in bi tudi sami imeli svojega vodonosca, pa čeprav nekje na repu razvrstitve.          

Drug del odgovora je v dejstvu, da ima kapitalizem malo kritikov in da njihova stališča težko najdejo pot v popularne medije. Številni, ki v načelnih razpravah opozarjajo na krivičnost kapitalizma, ne verjamejo, da se da kaj spremeniti. Marsikdo se vdinja kapitalu in postane ciničen komentator alternativnih modelov. Pogosto se tudi odločajo na podlagi svoje pripadnosti premožnejšim slojem. Primer: spremembam, ki bi prerazporedile javna sredstva v korist najrevnejših slojev, večina strokovnjakov in politikov nasprotuje, ko pa so na vrsti davčne razbremenitve najbogatejših, eksperti molčijo ali jih celo podpirajo. Reveži nimajo glasu: ekonomska nesvoboda je hkrati tudi politična nesvoboda.

Kapitalizem je vzrok svetovne revščine

Razporeditev svetovnega bogastva v kapitalizmu je krivična: Omogočila jo je ključna krivica kapitalizma, da presežna vrednost proizvoda v celoti pripada lastniku in ne vsem, ki so jo ustvarili. Preslabo plačani delavci ustvarjajo dobičke, ki jih lastniki brez slabe vesti jemljejo za svoje, zato se bogastvo najbogatejših povečuje vzporedno z revščino najrevnejših. Grabežljivost nima meja.  

Schweickart opisuje, kako kapitalizem ustvarja globalno revščino, kot proces v štirih fazah. 

1. Podjetnik se za dobiček bori z večjo produktivnostjo in manjšimi stroški. Idealno zanj bi bilo, če bi lahko plačeval svoje delavce kolikor je le mogoče malo, hkrati pa bili drugi delavci plačani čim bolje, da bi lahko kupovali njegove izdelke. O tem idealu pa sanjajo tudi drugi kapitalisti, zato se ravnotežno stanje vzpostavi pri nižjih plačah, kot  bi realno lahko bile, saj se vsakdo boji, da bo konkurent še bolj znižal plače in prevzel njegove kupce. Da se delavci ne bi uprli, jih je potrebno ustrahovati. Ker današnji kapitalist ne more več obesiti nekaj nergačev, kot je to počel fevdalec, grozi z odpuščanjem, ki ima, kadar do njega pride, hude posledice za delavca in njegovo družino. Ekonomska teorija to lakonično imenuje najnižja vzdržna stopnja brezposelnosti. Vendar imajo majhne plače tudi šibko plat: ponudba je stalno nekoliko večja od povpraševanja, kar pomeni nestabilnost.

2. Zato kapitalist išče nove trge onkraj meja svoje države. Bogatejše dežele silijo revnejše, naj odpravijo ovire za trgovanje in  pretok kapitala, da bi pridobile nova tržišča. Hkrati ščitijo svoje kmetijstvo, svoje patente in intelektualno lastnino in s pretnjo najhujših sankcij preprečujejo, da bi revne države proizvajale cenejša zdravila in druge izdelke. V odnosih z revnimi deželami običajno dobijo, kar hočejo: največje korporacije imajo na razpolago lastno „pomoč za razvoj“, predvsem pa nadzirajo IMF in Svetovno banko, ki uporabljata svojo pomoč in posojila kot korenček in palico. 

3. Poljedelstvo in industrija revnih držav ne moreta tekmovati z zaščitenim kmetijstvom in  tehnologijo bogatih držav in se zrušita, kar ima za posledico milijone brezposelnih. Maloštevilni razlaščeni kmetje postanejo slabo plačani delavci na svoji nekdanji zemlji, kjer proizvajajo monokulture za potrebe bogatih držav. Sposobnost proizvajati hrano za lastne potrebe se drastično poslabša. Povečuje se število ljudi, ki trpijo lakoto. 

4. Razseljeni ljudje migrirajo v mesta, kjer so vir cenene delovne sile za kapitalistično industrijo, ki jo praviloma financira kapital bogatih držav. To kapitalistom olajša pritiske na plače, povečuje brezposelnost v domačem okolju in neti odpor do državljanov revnih držav. Hkrati se v obsegu, v katerem cenena delovna sila nadomešča bolje plačane delavce v bogatih deželah, še zaostruje problem premajhnega povpraševanja glede na ponudbo. Svetovna kupna moč se zmanjšuje, brezposelnost pa se seli tudi v bogate države.

Res da so si revne države deloma same krive zaradi nesposobne oblasti, slabih ekonomskih odločitev in korupcije, vendar jim celo pri tem bogate države držijo vrečo. Njihova politika pogosto ščiti koruptivno in nedemokratično vladavino v revnih državah. Lokalni diktatorji prodajajo lastnino države po podcenjenih vrednostih in bogate države jo brezvestno kupujejo, čeprav vedo, da je ukradena od državljanov. Takim vladam tudi posojajo denar, ki v obliki posojil ostaja potomcem in še dodatno vodi k razprodaji družinske srebrnine

Kapitalizem je z globalizacijo odpravil potrebo po klasičnem kolonializmu z osvajalskimi pohodi: na lestvici držav, razporejenih po bogastvu, so revnejše v kolonialni odvisnosti od bogatejših, ob čemer imajo više uvrščene vsaj možnost, da nemoč proti bogatejšim kompenzirajo z brezobzirnim izkoriščanjem revnejših, tistim proti dnu pa ostaja zgolj to, da se prepustijo izkoriščanju vseh drugih nad seboj. Globalni kapital izkorišča lokalno in globalno, zato obstaja brezposelnost in revščina tudi v bogatih deželah. Pred dvesto leti, ko je prisvajanje dobička potekalo pretežno v domačem okolju, je bilo število revežev v bogatih deželah večje kot v revnih. Globalizacija je možnost izkoriščanje prenesla na ves svet in v teh razmerah bogati raje plenijo po državah tretjega sveta, pa ne zato, ker bi se jim lastni državljani smilili, temveč zato, ker tako veliko laže zmanjšajo stroške dela. Ker država, kot je na primer Slovenija, takega pristopa zaradi premajhne finančne in politične moči ne more posnemati, bodo njeni kapitalisti še naprej plenili samo doma.  

Neoliberalni ekonomisti se zaklinjajo na tezo, da se je kapitalizem zgodovinsko izkazal za superioren gospodarski sistem, pri čemer pozabijo povedati, kako definirajo pojem superiornosti. Poskusimo sami. Nedvomno je kapitalizem s svojo tekmovalnostjo doslej najbolj vplival na razvoj znanosti in tehnologije ter s tem na ponudbo vedno novih dobrin, ki koristijo tistim, ki si jih lahko privoščijo. Vendar se njegov domet konča prav z besedno zvezo: »tistih, ki si jih lahko privoščijo«. Ker s prisvajanjem dobička hkrati pospešeno ustvarja revščino, obstajajo tudi milijarde tistih, ki si teh dobrin ne morejo privoščiti. Seveda je pojmovanje revščine od države do države zelo različno. Medtem ko so v  bogatih državah vsaj življenjsko potrebne dobrine omogočene večini ljudi in si celo tisti, ki živijo pod uradnim pragom revščine, lahko privoščijo kilogram cenenih banan, pa zaradi gojenja teh banan na plantažah tretjega sveta razlaščeni kmetje umirajo v mestnih getih. Tem zadnjim v vrsti je »superiorni« sistem prinesel vednost, da obstajajo zdravila, ki si jih ne morejo kupiti, in omogočil, da se z mobiteli obveščajo, kadar jim umre še en otrok.

Nikoli v zgodovini ni zaradi revščine in z njo povezane lakote in bolezni umrlo več ljudi kot danes. Singer navaja, da je samo v petnajstih letih od padca berlinskega zidu zaradi revščine umrlo 270 milijonov ljudi, znatno več kot v vseh nasilnih konfliktih dvajsetega stoletja skupaj: obeh svetovnih ter stotinah drugih vojn ter vseh genocidih vključno s Hitlerjivimi, Maovimi in Stalinovimi.

Želja po čim večjem dobičku je v nasprotju s pojmom vzdržnega ravnanja z naravnimi viri in ohranjanja okolja. Bogate države to uničevanje prenašajo daleč proč od sebe v revne države, s čemer še dodatno poslabšujejo kakovost življenja njihovih prebivalcev. Sebičnost bogatih ni samo neposredni krivec za trpljenje in umiranje današnjih generacij, temveč uničuje že naslednje.

Kapitalizem krši temeljne vrednote kot so enakost, solidarnost in okoljska vzdržnost. Ustvarja ogromne socialne razlike, sproža vojne, vzdržuje navidezno demokracijo in goji potrošništvo kot novo obliko nesvobode.  

Če je to končni dosežek v razvoju družbeno ekonomskih odnosov, se moramo zgroziti.

Zdravljenje simptomov namesto vzrokov revščine  

Vprašanje, kako je možno, da ob silovitem ekonomskem in tehnološkem napredku polovico sveta živi v revščini, je retorično. Revščina obstaja zato, ker jo kapitalizem nenehno ustvarja.

Pogge se sklicuje na Splošno deklaracijo človekovih pravic, da postavi trditev, da državljani bogatih držav kršijo temeljno pravico državljanov revnih držav do takšne življenjske ravni, ki jim zagotavlja zdravje in blaginjo. Ne gre samo za to, da bogati narodi dopuščajo revščino revnih, temveč da jo s svojim delovanjem povzročajo.  

Denar za odpravljanje najhujše revščine obstaja. Singer trdi, da bi zgolj desetinka odstotka najbogatejših Američanov lahko s tretjino svojega letnega dohodka takoj izpolnila 25-letni program Združenih narodov za zmanjševanje revščine. Cilji tega programa so torej zelo skromni, pa še ti se ne uresničujejo.   

Kako se bogatejši svet loteva odpravljanja revščine? V glavnem z dvema pristopoma, ki sta oba neuspešna. Prvi je filantropija: denarna pomoč v bilijonih dolarjev (kljub veliki številki je to komaj 0,1 odstotka BDP donatorskih držav) se je v preteklih desetletjih razlila preko revnih pokrajin človeštva in izginila brez učinkov. Veliko denarja ponikne na poti do revežev v žepih prinašalcev in lokalnih oblastnikov. Preostali denar se vrne v bogate države za nabavo zdravil, hrane in opreme in pomaga, da se izpraznijo stare zaloge. Marsikdaj taka pomoč naredi več škode kot koristi. Dobrodelnost dosega uspehe predvsem pri reševanju stiske posameznikov, v  borbi proti svetovni revščini pa je brez moči. Temeljni vzrok za neuspeh je, da je globalni kapitalizem učinkovitejši pri ustvarjanju revščine kot globalna pomoč pri njenem odpravljanju. Naivno je pričakovati, da bi brez regulacije bogati vrnili tisto, kar so vzeli. Če bi mislili količkaj resno, bi svojim delavcem v državah tretjega sveta dajali človeka vredne plače in plačevali socialne prispevke po zahodnih standardih.

Drugi pristop pri odpravljanju revščine, ki ga izvajajo Svetovna in druge razvojne banke, je financiranje projektov, v katerih mednarodni svetovalci, nabiti z doktrino liberalnega kapitalizma, svetujejo revnim državam, kako vzpostaviti učinkovit kapitalizem. Pri tem so v ospredju znani nasveti o vitki državi, zmanjševanju socialnih pravic, privatizaciji zdravstva in fleksibilni delovni sili. Nekatere države se dobro učijo in postanejo lokalni »tigri« z lastno četico milijarderjev, ne da bi imeli od tega drugi državljani kake koristi. Večinoma postane lokalna proizvodnja plen mednarodnih korporacij. Mačka še nikoli ni učila miši, kako naj lovi mačko.

Pri vseh teh poskusih se spregleduje, da je bolezen treba zdraviti vzročno. Če bi hotel kapitalizem odpraviti revščino, bi moral pričeti zdraviti samega sebe.  

Zdravljenje vzroka revščine: etični kapitalizem

Alternativni modeli večinoma ne ukinjajo kapitalizma, pač pa odpravljajo njegov radikalni neoliberalizem; predlagajo torej »kapitalizem s človeškim obrazom«. Zahtevajo pravično delitev dodane vrednosti in demokratizacijo odločanja. Namesto tekmovalnosti, povečevanja produktivnosti in usmerjenosti v dobiček govorijo o sodelovanju, lokalni in globalni solidarnosti, socialni pravičnosti, premišljenem razvoju in okoljski vzdržnosti. Zahtevajo brzdanje pohlepa s primerno davčno in drugo regulacijo, delavsko soupravljanje namesto diktata lastnikov, maksimiran razpon plač in minimalno plačo, ki je utemeljena na človekovi pravici do takšne življenjske ravni, ki mu zagotavlja zdravje in blaginjo. Pri redistribuciji dobrin morajo imeti prednost ljudje z največjimi potrebami.

Sleherni alternativni model za današji kapitalizem trči ob ostro kritiko ekonomskih teoretikov, da ne upošteva tržnih zakonitosti, da bo zmanjševanje dohodka lastnikov zmanjšalo obseg investiranja, da bodo povečane minimalne plače zmanjšale novo zaposlovanje in da je preusmeritev od sedanjega kapitalizma k novemu modelu tako orjaška naloga, da je že zaradi tega neizvedljiva.

Kritiki imajo pred oči poslanstvo sedanjega kapitalizma, da zagotavlja nedotakljivost lastnine in skrbi za dobiček lastnikov, zato zanje noben alternativni model ne more biti boljši. Obstoječi sistem je z osamosvojitvijo finančnega sektorja nedavno celo dosegel nov »preboj«, da kapital brez povezave z nadležno delovno silo ustvarja dobiček. Nekakšen perpetuum mobile – vsaj do nastopa krize. Vendar je tudi ob krizi dokazal sposobnost preživetja: njegove napake plačujejo tisti, ki jih tudi sicer izkorišča, sam pa nadaljuje spiralo akumulacije profitov. Kdo bi hotel menjati tak sistem, še zlasti če imaš v rokah moč, da ga ohranjaš?

Pred vsakim ocenjevanjem določenega alternativnega modela je potrebno določiti cilje, ki jih mora doseči. Takoj, ko bodo postali glavni cilji svetovnega povezovanja pravična delitev presežne vrednosti, odprava revščine ter ohranitev planeta, se bo današnji sistem izkazal za njihovo temeljno oviro in današnji kritiki bodo resneje obravnavali predlagane rešitve.

Vzemimo kot primer »ekonomsko demokracijo«, ki jo predlaga Schweickart v svoji knjigi »After Capitalism«. Model ohranja tržno tekmovalnost, obenem pa širi demokracijo na delovno mesto in v finančni sektor na podlagi dveh temeljnih postavk. Prva določa, da uprava podjetij ne odgovarja delničarjem, temveč zaposlenim, ki izbirajo direktorje. Druga postavka je oblikovanje javnega investicijskega sklada, ki se polni s pomočjo davka na kapital in iz katerega dajejo javne investicijske banke posojila podjetjem in posameznikom za vzpostavitev in razvoj dejavnosti. Avtor dokazuje, da bi ta model, ki temelji na demokratiziranem načinu odločanja, ohranil kompetitivno tržno ekonomijo in obenem omogočil večjo enakost, smotrno rast, okoljsko vzdržnost, globalno solidarnost in svet brez revščine. Na kakšen način?

Demokratična podjetja ne bi bila pod pritiskom, da morajo rasti in povečevati vrednost delnic. Podjetjem ne  bi bilo potrebno vdirati na tržišča revnejših držav in uničevati njihove proizvodnje. Pretirana ponudba ne bi bila problem, saj bi lahko delavci v času zmanjšanega povpraševanja zmanjšali proizvodnjo in si skrajšali  delovni čas. Ključnega pomena pri odpravljanja svetovne revščine bi bilo, da podjetja pod upravljanjem delavcev ne bi več tekmovala med seboj z zniževanjem plač. V primeru, da bi dobrine prihajale iz okolij z nizkimi plačami, bi jih država uvoznica obdavčila, nato pa davke vrnila izvozni državi za izboljševanje razmer tamkajšnjih delavcev ali za druge prioritetne probleme. Varnost zaposlitve v ekonomski demokraciji bi imela še en pozitiven vpliv pri odpravljanju svetovne revščine: intelektualne lastnine ne bi bilo več potrebno ščititi in bi postala brezplačno dostopna revnim državam. Odprava tekme z nizkimi plačami bi omogočila, da bi bogatejše države bolj radovoljno šolale študente iz revnih držav in jim nudile tudi druge oblike pomoči.  

Za potrebe tega zapisa ni pomembno, ali je model ekonomske demokracije najboljša alternativa današnjemu kapitalizmu, kot menijo njegovi pristaši, ali pa je samo reinkarnirana utopična varianta socializma, ki ima preveč šibkih točk, da bi lahko doživela preizkus v praksi. Navajamo jo kot dokaz, da obstajajo artikulirana razmišljanja o poti iz današnjega sistema, ki je neetičen, izkoriščevalski in krivičen do večine prebivalcev planeta vključno s samim planetom in ki ob tem postaja vse manj stabilen. Poleg tega podcenjuje večino človeštva, ker predpostavlja, da se bodo ljudje še dolgo pustili izkoriščati peščici bogatih, ki jih podučuje o najboljšem možnem življenju na Zemlji. Kliče po tem, da tudi »druga stran« pripravi svoje alternativne predloge.    

Pomembno je, da državljani, ki resignirano menijo, da je današnji kapitalizem dokončna oblika gospodarskih in družbenih odnosov, pričnejo verjeti, da obstajajo alternative, in da zahtevajo pogovor o ciljih in o etapah poti do teh ciljev. Ko bodo cilji sprejeti, bodo tudi modeli postali bolj življenjski in manj utopični. Dogovor o ciljih je potreben na mednarodni in nacionalni ravni. Mednarodni je potreben zato, da bo opredelil skupne cilje in preprečeval, da posamezna država, ki bi prej kot druge krenila po poti etičnega kapitalizma, ne bila izpostavljena plenilskim napadom kapitala iz drugih držav. Čas je, da se nekatere zveze držav, kot na primer Evropska unija, prenehajo obnašati samo kot trgovske unije in pričnejo razmišljati o koristih vseh svojih državljanov. Da prenehajo misliti samo na to, da je privatna lastnina sveta, temveč da je še bolj sveto življenje njenih državljanov in vseh ljudi na svetu.

Na nacionalni ravni morajo politični akterji predstaviti svoje poglede na prihodnost kapitalizma. Ne glede na svojo majhnost bi lahko Slovenija odigrala vidno vlogo v prebujanju občutka odgovornosti za bolj etično podobo gospodarskega in družbenega sistema, v katerem živimo. Smiselno bi bilo povezovanje z drugimi naprednimi državami v skupino za pritisk na mednarodno skupnost.

Žal se dozdeva, da večina naših političnih strank in njihovih voditeljev vidi Slovenijo v svetovni dirki na položaju vodonosca; položaj, ki nas od najbolj siromašnih držav loči samo po tem, da smo višje na lestvici in da se lahko tolažimo, da ostaja vrsta slabotnejših od nas, ki jih bomo premagovali v neenaki tekmi pod gesli svobodnega trgovanja in ustvarjanja profita. Morda bomo počasi ustvarili kakšnega lastnega milijarderja, saj napovedujemo vse mehanizme, ki so za to potrebni: slabitev države, zniževanje plač, odpuščanje, odprodajo družinske srebrnine in privatizacijo javnih služb.   

Etapni cilji, taki, ki si jih lahko zastavi tudi oblast za en mandat, so ravno obratni.