Novica, ki to v resnici ni, je, da v ljubljanskem zdravstvenem domu ne sprejemajo niti nedonošenčkov, ker so pediatri ne samo dosegli, temveč tudi znatno presegli normativ (prag), nad katerim lahko odklanjajo nove paciente. Krivec za to stanje je znan: leta 2019 je tedanji minister za zdravje (beri: vlada) kapituliral pred stavkovnimi pritiski zdravniškega sindikata in znižal normativ za okroglih trideset odstotkov. Zdravniki so si izborili daleč najnižjo delovno obveznost v EU, petino nižjo od druge najnižje (Italija, Španija) in za dve tretjini nižjo kot na Nizozemskem. Medtem ko v ostalih državah EU skrbijo, da normativ, če ga sploh imajo, zagotavlja zdravnika vsem prebivalcem, pa slovenski »pokrije« zgolj tri četrtine zavarovancev. Zato je neizogibno, da je brez zdravnika po najbolj svežih podatkih 148 tisoč ljudi (v Ljubljani 31 tisoč), med njimi 16 tisoč otrok (v Ljubljani 3 tisoč in pol). Normativu sledijo samo novo zaposleni zdravniki, ki jih je približno četrtina, tri četrtine starejših so morale obdržati svoje paciente in jih imajo dvakrat več, vendar je že četrtina dovolj za sedanje nevzdržno stanje. Z upokojevanjem se bo kriza še poglabljala.
Ključni podatki so največkrat nanašajo na seštevek otrok in odraslih, tako da javnost ni seznanjena, ali bolj primanjkuje družinskih zdravnikov ali pediatrov. Na to vprašanje sem skušal odgovoriti z lastno analizo. Med 338 slovenskimi pediatri, ki ustrezajo 226 timom s polnim delovnim časom, jih 85 (55 timov) ne dosega normativa. Če (ko) ga bodo zapolnili, bo pediatra dobilo še 27 tisoč otrok, kar je bistveno več, kolikor je danes otrok brez pediatra (16 tisoč). In kako je v Ljubljani? Med 44 timi jih samo 6 (4 timi) ne dosega normativa. Prostora je še samo za 2460 otrok, kar ne zadošča za 3600 ljubljanskih otrok brez zdravnika. Stanje v glavnem mestu je torej bistveno slabše kot v preostali državi. Je pediatrov v Ljubljani premalo? Preveril sem: ZZZS določa število timov pediatrov v sorazmerju s številom prebivalcev na določenem področju. Ali torej ljubljanski pediatri delajo manj? Prav obratno: imajo več pacientov kot drugje. Osupljiv paradoks.
Odgovor razkriva podatek, da ljubljanski pediatri skrbijo tudi za odrasle: med njihovimi 61 tisoč pacienti je samo 48 tisoč otrok. Pri njih ostajajo pacienti, ki so prestopili devetnajsto leto starosti, ker jih družinski zdravniki v skladu z normativom odklanjajo. Odrasli pacienti so zahtevnejši od otrok, zato trinajst tisoč odraslih zaseda kar sedemnajst tisoč mest za otroke. Več kot dovolj, da bi vsaj trenutno tudi v Ljubljani otroci imeli svojega pediatra.
Ta pojav je drugod po državi manj izražen. Ali to pomeni, da so krivi ljubljanski družinski zdravniki, ki opredeljujejo manj pacientov kot drugi? Prav obratno: družinski zdravnik v Ljubljani ima v povprečju 1890 pacientov, zdravniki izven Ljubljane pa 1545. Še en paradoks, ki terja pojasnilo. Ljubljanski družinski zdravniki opredeljujejo tudi prebivalce iz drugih krajev, ki v glavnem mestu delajo ali študirajo. Zato v Ljubljani težje dobiš družinskega zdravnika kot drugod v Sloveniji. Posledica je, da Ljubljančani iščejo zdravnika vsepovsod po državi. S tem je krog zaključen: ljubljanski družinski zdravniki so preobremenjeni, zato ne prevzemajo pacientov, ki so prerasli otroška leta, pediatri zato ne sprejemajo novih otrok in nedonošenček ne more priti do pediatra (to se vseeno ne bi smelo zgoditi). Je res to zgolj problem ljubljanskega zdravstvenega doma?
Odgovor na vprašanje v naslovu se glasi: pediatrov bi bilo celo ob nizkem normativu vsaj v sedanjem času dovolj, če bi obravnavali samo otroke. Poleg tega je pediatrov, ki ne dosegajo praga, drugod v Sloveniji kar nekaj: lahko bi priskočili na pomoč ljubljanskim kolegom tako, da bi na primer enkrat tedensko delali v Ljubljani. Ampak to je lahko le začasna rešitev za leto ali dve; z upokojevanjem bo v prihodnjih dveh desetletjih ostalo brez pediatra sedemdeset tisoč otrok. Normativ je najbolj prizadel odrasle paciente: družinskih zdravnikov je že danes veliko premalo, brez njih bo ostalo v prihodnosti več kot tristo tisoč pacientov. Noben dosedanji ukrep vlade tega problema ni niti omilil, kaj šele rešil: število pacientov brez zdravnika ostaja v zadnjih treh letih nespremenjeno.
Je rešitev za otroke vsaj v sedanjem trenutku v tem, da bi jim naredili prostor s premeščanjem odraslih pacientov? Nikakor: sedanje kapacitete bi še vedno zadoščale zgolj za tri četrtine prebivalstva. Šlo bi za igro ničelne vsote, v kateri bi nekateri pacienti dobili zdravnika na račun drugih, ki bi ga izgubili.
Prenizko določena delovna obveznost zdravnikov je zaprla vrata zdravstvenega varstva deset tisočem državljanov. S tem je bil zrušen temelj javnega zdravstvenega sistema – dostop vsakega posameznika do zdravstvenega varstva. Povzročila je tudi hudo neenakost med zdravniki, med katerimi je večina dvakrat bolj obremenjena kot manjšina. Rešitev je na dlani in je tudi neizogibna; sprejeti jo bo morala ta ali katerakoli druga vlada: zvišanje normativa za približno dvajset odstotkov in s tem izenačitev z najnižjimi normativi v EU. Si bo vlada drznila ugrizniti v to jabolko, ki bo na izid volitev vplivalo bistveno bolj kot razne božičnice? Bodo zdravniki hoteli odpreti vrata vsem bolnikom in s tem dokazati, da njihovo poslanstvo temelji na etiki, empatiji in enaki obravnavi vseh pacientov?