Gospa Ana je ena od sto petdeset tisoč plačnikov zdravstvenih prispevkov, ki nimajo osebnega zdravnika. Za razliko od večine drugih pacientov, ki so prenehali verjeti, da se lahko sklicujejo na zakone, za razliko od države, ki ne spoštuje 80. člen zakona o zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), ki določa, da ima zavarovana oseba pravico do proste izbire zdravnika, ter od ZZZS, ki mu isti člen nalaga, da uredi način uresničevanja te pravice, za razliko od brezbrižnih strokovnih teles, strateškega sveta za zdravstvo in različnih etičnih komisij, za razliko od molčeče pravne stroke, medijev in mnenjskih voditeljev – da, za razliko od večinskega zatiskanja oči pred največjo tragedijo sedanje slovenske družbe gospa Ana zakone jemlje resno. Pozna tudi 87. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa, da se pravice in obveznosti lahko določijo le z zakonom, in razlago ustavnega sodišča iz daljnega leta 1998, da podzakonski akt ne more zoževati pravice, ki jo je podelil zakon. Skratka: bila je prepričana, da bo pravico do osebnega zdravnika izterjala po hitrem postopku.
Saj veste: Anin problem izvira iz kapitulantskega popuščanja več zaporednih vlad zdravniškemu sindikatu, da zdravnik lahko nad določenim pragom odkloni vse nadaljnje paciente, in pristanka na tako nizek normativ, da bi v skrajnem primeru lahko ostalo brez osebnega zdravnika štiristo tisoč zavarovancev. Začetek odklanjanja bolnikov lahko umestimo v leto 2016, vendar je tedanji dogovor, ki je prekinil stavko, vsaj formalno varoval bolnike: vanj so zapisali, da zdravnik lahko začne odklanjati paciente šele, ko za 30 % preseže slovensko povprečje glavarinskih količnikov (GK) oziroma ne pred 2100 doseženimi količniki (približno 1500 »povprečnih« pacientov). Te številke so takrat in bi tudi danes pokrile vse paciente, pa so kljub temu v dogovor vgradili še varovalko, da je odklonitev možna le v primeru, če ima zdravnikov delodajalec še proste kapacitete pri svojih drugih zdravnikih.
Fides je pritiskal naprej in aneks k splošnemu dogovoru iz leta 2019 je možnost odklanjanja pacientov znižal na 1895 GK, vendar je ohranil varovalko: »Ne glede na možnost odklanjanja opredeljevanja zavarovanih oseb se partnerji dogovorijo, da nobena zavarovana oseba ne ostane brez izbranega osebnega zdravnika.«
Vzemimo si predah za razmislek, kako je mogoče zagotoviti vsem pacientom zdravnika, če pa osnovna matematika dokazuje, da ob tako nizkem normativu zdravnikov zmanjka. Ali gre za logiko butalskega pastirja, ki trdi, da je osemnajst ovc mogoče razdeliti med devetnajst občinskih mož: policaj je sam kriv, ker ni bil dovolj hiter, da bi zgrabil svojo ovco. Ali pa so umni pisci aneksa menili, da so z varovalko ukanili svoje zdravniške sogovornike? Kakorkoli: v kaotični praksi med epidemijo kovida varovalke nihče ni spoštoval, čeprav so jo vsebovali tudi splošni dogovori v letih 2020, 21 in 22. Zdravstveni minister sedanje vlade Danijel Bešič Loredan je prekoračil Rubikon: v uredbi, ki je nadomestila splošni dogovor, je varovalko enostavno izpustil. Tudi ministrica Valentina Prevolnik Rupel v svojih uredbah iz let 2024 in 2025 ni obnovila varovalke, kaj šele, da bi zvišala normativ.
Spoznanje, da je sedanja vlada še dodatno poslabšala možnosti pacientov, da pridejo do zdravnika, me je pretreslo. Oblast, ki sem ji verjel, da bo odpravila nezakonita dejanja prejšnjih vlad, jih celo utrjuje in še naprej dopušča, da je dostop do osnovnega zdravljenja, do specialista in do receptov za zdravila nedostopen za skoraj desetino državljanov. Jo je bolj strah zdravnikov kot pacientov? Bolj kot volivcev? Bolj kot sodbe sodišča, ki jo bo nekoč v prihodnosti neizogibno postavila na sramotilni steber? Če je tako, ji svetujem, naj dokonča raboto in odrekanje pravice državljanov do osebnega zdravnika naredi zakonitega tako, da v zakonu, ki ga je pravkar vložila v državni zbor, ukine 80. člen, ki določa to pravico.
Vrnimo se k gospe Ani: ZZZS je na prvi in drugi stopnji zavrgel njeno pritožbo z razlago, da ne gre za upravno zadevo in da torej ni pravi naslovnik. Ana je bila tako prisiljena dokazovati, da je ZZZS dolžan odločati o njeni pritožbi. Delovno in socialno sodišče ji je pritrdilo in prav tako višje sodišče, kamor se je pritožil ZZZS. Zavod je zadevo gnal do vrhovnega sodišča: najprej z vlogo za dopustitev revizije sodbe, ki ji je vrhovno sodišče ugodilo, in nato še z vlogo za revizijo, ki pa jo je sodišče ovrglo. In tako je Ana, ki je še naprej brez zdravnika, po dobrih dveh letih uspela izterjati samo to, da ji mora ZZZS odgovoriti. Kaj ji bo sporočil, lahko samo ugibamo. Se bo preoblekel v butalskega pastirja in ji ugodil, čeprav nima ovce? Ali pa ji ne bo ugodil in bo vlogo butalskega pastirja prevzelo katero od sodišč, ki bo zavodu naložilo neizvedljivo nalogo, saj bo veljala tudi za vseh preostalih sto petdeset tisoč pacientov brez zdravnika? Res žalostno in sramotno: namesto, da zavod s pravnimi mahinacijami zavlačuje z odločitvijo, bi moral od pravega krivca, ministrstva za zdravje, zahtevati, naj prekliče najnižji normativ za družinske zdravnike v EU, saj brez tega upravičeni Anini pritožbi ni mogoče ugoditi.
Samo nepoznavalcu se lahko zdi čudno, da opozicija kljub svojemu navdušenju nad interpelacijami ne interpelira ministrice za zdravje. Zakaj le, ko pa na tem področju zanjo opravlja umazano delo? Je pa napovedala, da bo takrat, ko bo prišla na oblast, nemudoma ukinila pravkar sprejeti zakon o zdravstveni dejavnosti, ki je velik dosežek v prid državljanov. Od opozicije torej lahko pričakujemo le še večje omejevanje pravic državljanov.
Pozivam ministrico: izkoristite priložnost, da je ZZVZZ pravkar v parlamentarni obravnavi in odpravite problem pacientov brez zdravnika. Ali pa odstopite.