Ko sem novembra 2022 prvič obširneje pisal o izbrisanih pacientih, kot sem poimenoval ljudi brez osebnega zdravnika, jih je bilo po različnih ocenah med 75 in 130 tisoč. Čez noč jih je ustvaril drastično znižan normativ, po razpoložljivih podatkih najnižji v EU, ki so ga izsilili zdravniki, in odlok ministra za zdravje iz leta 2019, da zdravnik, ki doseže normativ, lahko odkloni vsakega naslednjega bolnika. Nastali problem je zaradi epidemije covida-19 začel odmevati v javnosti z dokajšnjo zakasnitvijo, tako da se je pričela z njim ukvarjati šele sedanja vlada. Žal s kozmetičnimi ukrepi, za katere smo vnaprej vedeli, da ne bodo učinkovali. In tudi res niso: januarja 2025 je bilo pacientov brez osebnega zdravnika že skoraj 160 tisoč. Občasno  je kak mesec njihovo število upadlo za nekaj tisoč, kar je sprožalo valove optimizma, da ukrepi prijemljejo in se razmere izboljšujejo, šlo pa je zgolj za to, da se je v takem obdobju več zdravnikov na novo zaposlilo kot upokojilo. Število zdravnikov se v dveh letih in pol ni spremenilo: decembra 2023 je v primarnem zdravstvenem varstvu delalo 1428 javnih zdravnikov in koncesionarjev, januarja letos pa 1423.  Brez  znatno večjega števila zdravnikov je povečevanje števila izbrisanih bolnikov neizogibno: novo zaposleni zdravniki se držijo pravilnika, zato ob upokojitvi starejših zdravnikov,  ki praviloma znatno presegajo normativ, več sto pacientov ostane brez zdravnika. Če bi se naenkrat upokojili vsi starejši zdravniki, bi brez osebnega zdravnika ostalo skoraj pol milijona ljudi.

Pacientov brez osebnega zdravnika ne moremo primerjati s pacienti, ki predolgo čakajo na zdravstveno obravnavo: če so bolniki na čakalne sezname uvrščeni strokovno pošteno po stopnji nujnosti in ne obstaja sistemska možnost za prehitevanje, lahko še vedno trdimo, da imajo vsi enako, čeprav slabo dostopnost do zdravstvenega varstva. Pacient brez osebnega zdravnika pa dostopa sploh nima, saj je osebni zdravnik vratar do vseh nadaljnjih zdravstvenih obravnav, predvsem pa sam obravnava veliko večino pacientovih zdravstvenih problemov. Nezaslišano je, da v državi, ki se ponaša z univerzalnim zdravstvenim varstvom, obstaja uradno dovoljenje za zavračanje bolnih ljudi. To ni samo etično sporno, temveč gre za resno kršitev ustavne pravice do zdravstvenega varstva in  temeljnega načela javne zdravstvene službe, da mora biti dostopna vsem državljanom.

Pri opisanem problemu se soočata dve pravici: pravica zdravnika do ustreznih delovnih razmer in pravica pacienta do zdravstvene obravnave. Zdravniki si zaslužijo dostojne pogoje za delo in zaščito pred izgorelostjo, vendar pa to ne more biti izgovor za zavrnitev zdravstvene oskrbe bolnim in ranljivim. Zdravnik, ki deluje v javni zdravstveni službi, mora sprejeti odgovornost, ki mu jo nalaga javni interes. V drugih javnih službah bi bilo to, čemur smo priča v zdravstvu, nemogoče. Ne predstavljamo si, da bi 160.000 otrok ostalo brez obveznega izobraževanja ali da gasilci ne bi pogasili požara, ker so dosegli svoj mesečni normativ. Zakaj je to sprejemljivo v zdravstvu?

Gre za največji zdrs slovenskega zdravstvenega sistema v zadnjih desetletjih, in kar je najhuje – ne gre za krizo, ki je ni bilo mogoče preprečiti, temveč za posledico kapitulantskega (ali morda preračunljivega) političnega popuščanja pred interesom zdravniških lobijev. Država  sploh ne bi smela znižati normativ, s katerim je deset tisočem državljanov zaloputnila vrata v zdravstveni sistem, še manj pa bi smela to stanje že vrsto let tiho tolerirati. S tem je zavrgla, in izraz ni premočan, temeljni postulat javne zdravstvene službe in zrušila univerzalnost javnega zdravstvenega varstva. Ali se ob presenetljivo šibkem poznavanju vloge javnih služb, značilnem za novodobne politike, tega sploh zaveda?  Javna zdravstvena služba lahko pri zagotavljanju javnega interesa  posega v individualne pravice zdravstvenih delavcev na več načinov: določa urnike, ki morda niso skladni z njihovimi željami, v kriznih razmerah pa jih lahko prerazporeja in jim nalaga dodatne delovne obveznosti.

Deset odstotkov državljanov, ki nima osebnega zdravnika je več kot zadosten razlog, da govorimo o kriznih razmerah. Ni se mogoče zadovoljiti z ukrepi, ki bodo morda delovali čez nekaj let, država bi morala že davno razglasiti izredne razmere v osnovnem zdravstvu in sprejeti krizne ukrepe. Pri tem mora izhajati iz stališča, da ima v javnem sistemu pravica pacienta do zdravstvene pomoči prednost pred kakršnimi koli odločitvami, ki v to pravico posegajo. Nemudoma bi morala preklicati, vsaj začasno, prenizek normativ, za katerega se je vedelo že v času nastanka, da je nezakonit, ker preprečuje dostop v zdravstveni sistem in odvzema pravico do izbire osebnega zdravnika. Že normativ, ki bi število bolnikov, ki jih obravnava zdravnik, zvišal od sedanjih 1350 na 1600 in bi bil še vedno najnižji normativ v EU, bi problem rešil čez noč. Več kot polovica slovenskih zdravnikov obravnava znatno več pacientov.

Vprašanje, kdo ima prednost, pacient ali zdravnik, je v resnici vprašanje, v kakšni državi želimo živeti: v solidarnem sistemu, kjer ima vsakdo dostop do pomoči, ali v tržnem modelu, kjer je zdravje dobrina, dostopna samo tistim, ki si jo lahko privoščijo. Odgovor na to vprašanje je naloga vseh nas – kot pacientov, kot zdravnikov in kot državljanov.