Ni naključje, da ministrstvo za zdravje kot predlagatelj novele zakona o zdravstveni dejavnosti zelo izmikajoče razlaga, kaj je osnovni cilj zakona, saj so se od ene do druge različice zakona menjale njegove temeljne usmeritve, temu primerno pa je ministrstvo zagovarjalo tisto, čemur je v prejšnji varianti nasprotovalo. Dajalo je vtis, da okleva z izpolnjevanjem naročila, naj pripravi zakon, ki bo jasno ločil javi zdravstveni sektor od zasebnega. Kar se tiče naročnika, sem v njem ves čas videl predsednika vlade (morda ga s tem nezasluženo hvalim),vendar nihče drug od visokih vladnih predstavnikov ni tako zavzeto in prepričljivo utemeljeval, da je ukinitev sočasnega dela v javnem in zasebnem zdravstvu nujni predpogoj za uvajanje drugih potrebnih ukrepov zdravstvene reforme.

Sedaj, ko je zakon z vsemi dobrimi platmi in pomanjkljivostmi v parlamentu, je morda odveč podrobno secirati prejšnje zakonske različice, ki so odstranjevale in ponovno uvajale lobistične podtaknjence, ki bi javnim zdravnikom še naprej omogočali delo v tržni dejavnosti. Nihanja med eno in drugo različico so bile težko razumljive še zlasti zato, ker so prihajale izpod peres istih piscev: od uvedbe določila, da mora biti delo, ki je plačano z javnim denarjem, neprofitno, do preklica tega ukrepa; od prepovedi dela pri čistih zasebnikih do dopustitve tega dela za izbrane posameznike; od določila, da javni zdravniki v zasebnem sektorju ne smejo opravljati samoplačniških storitev do dovoljenja, da to lahko počno – vse do izstopajoče podrobnega naštevanja pogojev za delo zasebnih dnevnih bolnišnic (vključno s telefonsko številko!). Je šlo za trenja med notranjimi zagovorniki in nasprotniki privatizacije ali za ravnanje in krivljenje hrbtenice pod zunanjimi pritiski?

Najbrž ne bomo izvedeli, kaj je pretehtalo, da v parlament prihaja različica zakona, ki bo z nekaterimi popravki vendarle vzpostavila ločitev javnega in zasebnega zdravstva. Je bil morda to pritisk civilne družbe, ki je z vložitvijo lastnega zakona prisilila ministrstvo, da je prekinilo pol leta trajajoče oklevanje s svojim izdelkom, in ki  ni skoparila s kritiko podtaknjencev v nastajajočem zakonu? Ali pa je nemara zaslužen predsednik vlade, ki je po fiasku s prejšnjim ministrom za zdravje prišel do spoznanja, da mešanje javnega in zasebnega interesa neizogibno povzroča škodo javnemu?

Ne morem se znebiti vtisa, da predstavniki ministrstva za zdravje ne znajo ali nočejo poudarjati glavnega cilja zakona. Direktorica direktorata za zdravstveno varstvo je zakon opisala z naslednjimi besedami: »Ta novela prinaša urejen zdravstveni sistem. Po sprejetju bomo lahko točno vedeli, kje in kakšni zdravniki, medicinske sestre in drugo zdravstveno osebje nam primanjkujejo, tako da bomo lahko celotni zdravstveni sistem lažje upravljali in resurse usmerjali v tisti del, kjer so potrebe največje.« Niti besedice o pomenu ločitve javnega in zasebnega sektorja, ki je bistveni del zakona, tako bistven, da bi zakon pomenil ključni korak zdravstvene reforme tudi v primeru, če bi uredil samo to področje. Razpravljavci (v glavnem so k besedi poklicani zdravniki, ki nasprotujejo zakonu) se temu glavnemu namenu zakona dosledno izmikajo, ministrstvo pa se pušča speljati v razprave o vprašanjih, ki sploh niso tematika zakona.  Medijev, med katerimi prednjačita obe glavni televiziji, z redkimi izjemami ne zanima pomen močnega javnega sektorja, ne zanima jih dejstvo, da samo javno zdravstvo zagotavlja storitve vsem ne glede na možnost plačila, ne zanima jih problem parazitiranja zasebnega na javnem sektorju, ki ga vzdržujejo dvojne prakse, pač pa se ukvarjajo z napovedjo zdravniških organizacij, da bo zakon povzročil eksodus zdravnikov iz javnega v zasebni sektor. Ampak celo tu nihče ne zastavi pravih vprašanj. Na primer: od kod denar za te nove zasebnike? Celo v državah z večjo kupno močjo, kot sta Avstrija in Nemčija, se v zasebnem sektorju pretaka manj kot pet odstotkov vsega zdravstvenega denarja. Premalo je dovolj premožnih slovenskih bolnikov, da bi napovedani množici novih zasebnikov omogočili, da bi čez nekaj let lahko primerjali dolžine svojih jaht.

Skoraj sočutno se razpravlja o zdravnikih, ki bodo s prepovedjo dela v zasebnem sektorju izgubili pomemben vir dohodkov. Zdravniških organizacij ne zadovolji podatek, da je novi plačni sistem utrdil zdravnike na vrhu javne plačne lestvice in da zakon daje možnosti za dober dodaten zaslužek v javnem sektorju. To je zanje premalo. Glede na bistveno boljše zaslužke v tržnem zdravstvu, pravi predsednica zdravniške zbornice, se  bo marsikdo odločil, da bo odšel v povsem tržno dejavnost. Zdravstvo, navrže, je pomembna gospodarska dejavnost.

Prav take izjave kažejo, kako zelo potrebujemo ta zakon. Prinaša (ali bi moral prinesti) jasno razmejitev med javnim in zasebnim zdravstvenim sektorjem: ločuje javno zdravstveno dejavnost kot javno dobro, do katerega imajo dostop vsi državljani in v katerem je osnovni interes dobrobit pacienta, ni pa v njem prostora za trženje storitev in ustvarjanje dobička, od tržne (gospodarske) zdravstvene dejavnosti, kjer je na prvem mestu dobiček in do storitev preidejo le tisti, ki jih plačajo. Zakon ne prepoveduje dela v zasebnem sektorju, temveč onemogoča sedenje na dveh stolih; zdravnikom sporoča, naj se odločijo, ali želijo delati v javnem ali tržnem sektorju.

So poslanci na strani javnega ali zasebnega zdravstva? Bodo uresničil obljube ali pa bodo dovolil vrinjence, ki bodo izničili namen zakona? Prepoznali jih bomo po končnem izdelku.