Marsikateri zdravnik, ki postane zasebnik, se kljub poslanstvu, da varuje zdravje in življenja svojih pacientov, lahko sprevrže v nevestnega podjetnika, ki poskuša opehariti kupca s ponudbo nepotrebnih, škodljivih ali predragih storitev. Najmanj iz dveh razlogov so prevare v zdravstvu veliko bolj nemoralne kot pri ponudbi drugih dobrin: ker bolnik ne razpolaga z zadostnim znanjem, da bi lahko odklonil zdravnikovo priporočilo, kar lahko stori pri drugih nakupih, in ker prevare nimajo za posledico le finančne, temveč tudi zdravstveno škodo.   

Angleški kirurg Ian Paterson, ki je deloval v javni in več zasebnih bolnišnicah, je verjetno več kot tisoč pacientk zavedel z diagnozo raka dojke ali s stopnjo njegove razširjenosti in izvajal celih petnajst let po prvih opozorilih žvižgačev nepotrebne, napačne in dražje operacije. Bil je obsojen na 20 let zapora zaradi dokazanih telesnih poškodb pri enajstih bolnicah, stotine drugih primerov pa še  proučujejo. Preiskovalna komisija je ugotovila, da se je to dogajalo tako dolgo zaradi kulture izogibanja, zanikanja in namerne slepote v zdravstvenem sistemu. Priporočila je, naj zdravstvena blagajna (NHS) preneha plačevati storitve v zasebnih bolnišnicah, dokler le-te ne uvedejo ustreznih ukrepov. Med njimi pa po mnenju žrtev manjka priporočilo, naj se pacientom omogoči plačano drugo mnenje.   

Ali gre v opisanem primeru res samo za zločinskega, morda tudi psihopatskega zdravnika? Nedavna skrbna raziskava v ZDA je pokazala, da je bilo med letoma 2019 in 2021 kar 22 odstotkov posegov na srčnih žilah (vstavitev žilnih opornic ali žilnega obvoda) pri bolnikih s stabilno koronarno boleznijo nepotrebnih. Gre za več kot dvesto tisoč posegov in več kot dve in pol milijarde dolarjev stroškov. V letu po operaciji so bili rezultati pri operiranih bolnikih slabši kot pri tistih, ki so jih zdravili brez operacije: 7 % bolnikov med operiranci in 5 % med neoperiranci je v tem času utrpelo srčni infarkt, smrt ali poslabšanje bolezni. Po štirih letih je bila pogostost teh kasnih zapletov podobna v obeh skupinah.

Pisal mi je gorenjski kmet, ki ga je zdravnik napotil z zelo ohlapno utemeljitvijo na operacijo srca v lastni zasebni ustanovi. Možaka je napotitev presenetila, saj vsak dan dela na kmetiji, njegova edina težava so bile omotice. Domneval sem, morda napačno, da gre pri njem za zožitev aortne zaklopke. Odkar se ta okvara lahko razrešuje tudi brez odpiranja prsnega koša s pomočjo arterijskega katetra (operacija TAVI), je število posegov po vsem svetu zelo poskočilo, vendar ne povsod enako; razlika je celo med bogatimi državami kar dvakratna. V Sloveniji opravimo več kot šeststo teh posegov na leto in smo skupaj z Nemčijo prvi v Evropi. Ker je poseg rezerviran samo za najtežje bolnike, je razumljivo, da jih največ opravijo v javnih bolnišnicah, vendar jih kar četrtino opravijo isti kirurgi v zasebnih ustanovah. Operacija je dobro plačana, približno trideset tisoč evrov. Nekateri žvižgači sarkastično komentirajo, da v Sloveniji razsaja virus, ki povzroča zožitev aortne zaklopke.

Dopisovalcu sem priporočil, naj se bodisi zateče po drugo mnenje k specialistu, ki se z njegovo diagnozo srečuje vsak dan, ali pa naj od prvega zdravnika zahteva, da navede natančno indikacijo za operacijo na podlagi klinične smernice. Izbral je drugo možnost, ostal pa je brez odgovora in tudi zanimanje zasebne ustanove zanj je izpuhtelo. Je morda »odstopljeni« operater posumil, da za pacientovim poznavalskim vprašanjem stoji drug zdravnik, ki bi predlagano operacijo ocenil za nepotrebno?

Pa še primer operacij sive mrene. Pred epidemijo kovida so oftalmologi v javnem sektorju opravljali kakih osem tisoč operacij letno, v zasebnem pa še deset tisoč. To ni zadoščalo, saj se je število čakajočih pacientov povečevalo za dobrih tisoč letno, čakalna doba pa je tik pred kovidom podaljšala od nekdanjih šest tednov na šest mesecev. Epidemija ni vplivala na obseg dejavnosti v zasebnem sektorju, v javnem pa so v dveh letih opravili kakih tri tisoč operacij manj. Nato je prišel lovopust: ZZZS je dve leti plačeval brez omejitev vse operacije. Javni sektor se ni odzval, so pa zato isti zdravniki v zasebnem sektorju opravili trinajst tisoč operacij več. Izračun kaže, da bi se število čakajočih pacientov moralo spustiti pod štiri tisoč, čakalna doba pa pod štiri mesece. To se ni zgodilo: na koncu tega obdobja je čakalo na operacijo enajst tisoč bolnikov, čakalna doba pa se je še podaljšala in presegla osem mesecev.

Najmanj, kar kažejo podatki, je, da v javnem sektorju zdravniki niso pripravljeni opravljati več posegov, ker so zanje premalo plačani. Ampak zakaj čakalnih dob ni skrajšalo vsaj veliko povečanje števila operacij v zasebnem sektorju? So zasebniki odkrili in operirali kakih pet tisoč novih  pacientov, ki jih ni bilo na čakalnih seznamih, v javnem sistemu pa še naprej čakajo stari pacienti? Ali pa gre za manipulacijo s čakalno dobo, da bi se pacienti še bolj zatekali k zasebnikom?

Več poznavalcev mi je zatrdilo, da v slovenskem zdravstvu ne  vidijo nikogar, ki bi se čutil pooblaščenega in oboroženega z znanjem,da bi se lotil primerov nepotrebnega zdravljenja. Če bi jih pozvali, bi institucije s prstom kazale druga na drugo. No prav: pozivam jih, naj dokažejo, da to ni res. Pacientom pa priporočam previdnost: pred zahtevnejšim posegom pri zasebniku naj pridobijo neodvisno drugo mnenje.