Pri oceni volilne nedelje bom poenostavljeno govoril o politični levici in desnici, čeprav si zlasti levi pol to oznako zasluži le ob gledanju skozi prste. Ampak OK: živimo v državi, kjer tudi resni mediji Levico obravnavajo kot ekstremno levico in jo postavljajo v simetrijo z Janševo SDS na desni. Dejstvo je, da je glede na število poslancev, ki jih pošiljamo v evropski parlament, zmagala desnica. Prav tako drži, da je bila zmagovalka zadnjih državnozborskih volitev Svoboda močno poražena. Vendar bi bil še pred dvema mesecema njen poraz bistveno večji: rezultat kaže, da se je z nedavnimi pravimi potezami odlepila od dna, saj je samo za malo zgrešila tretjega poslanca, ob tem da je SDS skozi šivankino uho dobila četrtega. Tudi Vesna je zbrala veliko več glasov, kot jih je potrebovala za en mandat. Seštevek vseh glasov za levi pol je celo večji kot za desni in če bi se dve od treh strank pred volitvami povezali v skupno listo, bi šlo v evropski parlament pet levih in štirje desni poslanci. Tudi če h glasovom petih strank prištejemo še tiste, ki niso dosegle praga, je rezultat podoben: v Sloveniji je volilno telo še vedno nagnjeno v levo.   

Svoboda je pravilno predvidevala, da bodo referendumi pritegnili več volivcev, uštela pa se je z zanašanjem na dosedanje pravilo, da se s povečano volilno udeležbo povečuje delež levih volivcev; tokrat je tudi pri »dodatnih« zmagala SDS.  Malo je verjetno, da je to z dobro mobilizacijo dosegel Janša; njegov domet je na vseh volitvah približno enak. Ne, zgodilo se je nekaj novega: na prizorišče je aktivno stopila katoliška cerkev. Uporabil bom kar besede tiskovnega predstavnika Slovenske škofovske konference (SŠK) dr. Gabriela Kavčiča, namenjene »sramotnemu referendumu« (njegov izraz): »Ponosni smo lahko, da se je zbudila katoliška civilna družba: katoliške ustanove, ki zagovarjajo svetost življenja, so aktivno sodelovale pri tokratnem referendumskem dogajanju…Katoliška Cerkev je »začela migati«, Bogu hvala.«

Navedel bomdva primera tega »miganja«. SŠK je vernike spomnila, da je »jemanje človeškega življenja vedno posebej težak, smrtni greh in da kdor takšne zakone uvaja, podpira ter izvaja, lahko nosi celo večjo krivdo od posameznikov, ki bi se odločili za asistirani samomor«. Skoraj prisilno mobilizatorski pa je bil soboški škof dr. Peter Štumpf: »Tokrat bomo kristjani na referendumu izpovedali svojo veroizpoved: v življenje ali v smrt. Nemogoče je ostati nevtralen. Kdor bo ostal doma, pomeni, da navija za smrt. Kdor bo dal svoj glas življenju, ima v cerkvi kaj iskati; kdor pa bo glasoval za smrt, pa naj v prihodnje ostane kar doma.« Cerkev ima vso pravico, da na podlagi svobode govora in veroizpovedi izrazi svoje nasprotovanje pomoči pri končanju življenja in pozove vernike, naj glasujejo proti njej, vendar pa so pridružene grožnje sporne, ker lahko pomenijo nedopusten pritisk na posameznika in omejujejo njegovo osebno svobodo. Zanimivo bo videti, ali se bodo oglasili tisti, ki so poklicani presojati o teh vprašanjih.

Za pisca teh vrstic ni dvoma, da je doslej največja aktivnost katoliške cerkve, ki  je k skupni izjavi verjetno prvič pritegnila tudi vse ostale večje slovenske cerkve, kot stranski učinek prinesla Janši doslej največjo zmago; verniki, ki jim je pretila z izločitvijo iz svojega občestva in odvzemom možnosti zveličanja, so se odzvali in spotoma še volili za desne stranke, ki so nasprotovale vsem referendumom. Pa je zmagala tudi Cerkev? Šumpf je napovedal boj na vse ali nič. Zapisal je, da bo referendum o evtanaziji in legalizaciji marihuane tudi referendum o slovenskem krščanstvu in narodnem obstoju. S tem je veliko tvegal. Cerkvena statistika navaja, da je katoliških vernikov dobrih 70 %; če dodamo še druge religije, se je skoraj polovica vernikov odločila v prid PPKŽ. Kaj ta izid »referenduma o slovenskem krščanstvu« sporoča katoliški cerkvi, prepuščam njenim deliberacijam.

In kaj rezultati referendumov sporočajo političnim strankam in njihovim volivcem? Oglejmo si izid referendumskega vprašanja o PPKŽ. 55-odstotno podporo v primerjavi s 45-odstotnim zavračanjem nekateri komentatorji imenujejo za las tanko zmago. Za tako debel las bi bila hvaležna prenekatera parlamentarna koalicija, saj pomeni legitimno oblast in udobno vladanje. Pomeni, da so za PPKŽ glasovali tudi ne tako maloštevilni desni volivci. Vendar pri pozitivnem odgovoru sploh ne gre za zmago ali poraz: državljani in državljanke so večinsko povedali, da dajejo prednost sočutju in odpravljanju trpljenja pred tradicionalno etiko in verskimi nauki, ki vidijo trpljenje kot neizogibni del življenja in še kot posebej vzvišeno vrednoto ob koncu življenja –  vendar to mnenje ne bo imelo posledic za tiste, ki so glasovali proti. Do zmagovalcev  in poražencev bi prišlo samo v primeru, če bi glasovalci zavrnili pobudo za PPKŽ: v tem primeru bi »zmagovalci« odrekli pravico do PPKŽ tistim maloštevilnim državljanom, ki jih doleti neznosno trpljenje in med katerimi se lahko znajde vsakdo.    

S političnega vidika je prav rezultat referenduma o PPKŽ najboljši približek tega, s kolikimi glasovi lahko računata oba pola. Resda je Svoboda zaradi neuresničevanja volilnih obljub – zlasti na področju zdravstva – izgubila zaupanje volivcev, vendar so se zatekli k novemu obrazu pri Vesni in niso prestopili na desno stran. Pametni politiki bi se morali iz tega nekaj naučiti: še vedno imajo leto in pol časa, da pokažejo, da jim je mar za socialno državo in svobodnega posameznika. Izpolnitev referendumskih vprašanj je nujni, vendar ne zadosten pogoj, da ohranijo oblast; brez rešitve ključnih problemov v zdravstvu  ne bodo dobili drugega mandata. Z namero, da bodo ukinili delo zdravnikov v  dvojni praksi, so na dobri poti. Še vedno pa čakamo na pravičen zdravstveni prispevek.