Ministrica za zdravje je na skupščini zdravstvene blagajne (ZZZS) prisotne presenetila z izjavo, da popoldanskega dela zdravnikov trenutno nikakor ne namerava prepovedati, saj bi za paciente to pomenilo zmanjšano dostopnost do zdravstvenih storitev. Moj komentar: to bi se prehodno zgodilo v kateremkoli trenutku. Z drugimi besedami: dvoživke smatra za nepogrešljive.

Ne bo odveč, da oblike zasebnega dela zdravnikov ponovno pojasnim. Poznamo zasebnike, ki delajo izven javne mreže (čisti zasebniki);  koncesionarje, ki so zasebniki, vendar delajo v javni mreži, in dvoživke, ki so javni zdravniki, a izven rednega delovnega časa delajo kot zasebniki tako v javni mreži kot izven nje.

Med temi oblikami obstajajo pomembne razlike. Čisto zasebništvo (ob ustrezni regulaciji države) ni sporno, vendar ima zaradi majhne kupne moči večine prebivalstva majhen obseg. Najbolj pogosta oblika zasebne dejavnosti so koncesionarji. Naša zakonodaja določa, da mora biti podelitev koncesije v interesu države oziroma državljanov: zapolnjevati mora  praznine v javni mreži in s tem omogočati boljšo dostopnost do določenih storitev. Vendar se je koncesionarstvo v Sloveniji izmuznilo temu načelu: zdravniki zaradi nasprotujočih si ciljev različnih vlad, pritiska zdravniških organizacij,  nepotizma in korupcije pridobivajo koncesije v večjih mestih in v  bližini velikih zdravstvenih centrov, medtem ko ponujena mesta na podeželju ostajajo nezasedena. Danes je koncesionarjev več kot  30 % zdravnikov v osnovnem zdravstvu, 20 % zdravnikov na sekundarni ravni in 60 % zobozdravnikov.   

Posameznemu bolniku je vseeno, ali ga zdravi javni zdravnik ali koncesionar, saj je v obeh primerih plačnik zdravstvena blagajna. Ni pa to vseeno za delovanje zdravstvenega sistema ter za davčno in zdravstveno blagajno. Za razliko od javnega zdravnika je ključni motiv zasebnika dobiček. Koncesionar lahko uporablja številne načine, da ga doseže: od tega, da varčuje pri osebju in preiskavah, ki gredo iz njegovega žepa, do prelaganja stroškov z napotitvami v javni sektor, da davčnih »optimizacij« zaradi pomanjkljive zakonodaje niti ne razčlenjujem. Ključna slaba stran pa je, da je delo koncesionarjev razdrobljeno in ne zagotavlja dostopnosti vsem prebivalcem določenega območja in tudi ne dejavnosti, ki zahtevajo timski pristop. Med epidemijo  covida-19 se je je na svetovni ravni izkazalo, da je bil odziv javnih zdravstvenih ustanov neprimerno boljši kot odziv zasebnih izvajalcev. 

Čisti zasebniki in koncesionarji imajo nekaj skupnega: to je tveganje za poslovni uspeh – zlasti v primeru manjšega povpraševanja po njihovih storitvah ali v primeru dolgotrajne bolezni. Takega tveganja pa ne pozna zdravnik dvoživka. Zaposlitev v javnem sektorju mu zagotavlja socialno varnost, s pogodbenim delom v zasebnem sektorju pa pridobiva dodatno plačilo, ki se ne ravna po pravilih javnega sektorja. Ključna spodbuda za cvetenje dvoživkarstva so dolge čakalne dobe. Zdravniki dvoživke zato niso motivirani za skrajševanje čakalnih dob, obenem pa nanje lahko močno vplivajo, saj zasedajo večino ključnih položajev v javnem sektorju. Zdravniški sindikati so izsilili nizke delovne normative (ki jih v zasebnem sektorju zlahka presegajo) in nevzdržno dolge dopuste, s čemer so ustvarili dodatno pomanjkanje zdravnikov, ki jih že brez tega ni dovolj. Zaradi vse daljših čakalnih dob  je zdravstvena blagajna prisiljena prepuščati vse večji del javnega programa koncesionarjem; le-ti ga lahko prevzemajo zato, ker zaposlujejo dvoživke. Armada dvoživk omogoča tudi razmah dejavnosti in zavarovalništva v zasebnem sektorju. Zviševanje plač javnih zdravnikov tega trenda ne more obrniti, saj se višje plače preselijo v višje cene storitev, ki so jih deležni tudi koncesionarji, ki tako lahko ponudijo zdravnikom dvoživkam še boljši zaslužek. V zadnjem času se povečuje posebna oblika dvoživkarstva: dva javna zavoda si izmenjujeta zdravnike iste dejavnosti in jih plačujeta po pogodbah.   

Dvoživke si kot vsak pameten parazit ne želijo propada svojega gostitelja – javnega zdravstva, saj bi to pomenilo tudi njihov konec. Jasno pa je, da ne prispevajo k skrajševanju čakalnih vrst. Zaradi povečevanja deleža denarja za zdravniške dohodke je ob enakih sredstvih javne blagajne manj denarja za druge stroške; posledica je manj in ne več storitev. Enak bolnik je v zasebnem sistemu dražji kot v javnem; noben zasebnik ne bo za ceno enega bolnika obravnaval dva. Ob enakih sredstvih bi to lahko storili samo zdravniki v javnem sektorju z  boljšo storilnostjo in krajšimi dopusti. Žal to uspešno preprečujejo prav zdravniki dvoživke, pri čemer se sklicujejo na veliko obremenjenost svojih kolegov, ki požrtvovalno vztrajajo v javnem sistemu.  

Posledice tega dogajanja so vsak dan bolj očitne. Vzpostavlja se dvotirni zdravstveni sistem: javni, ki ob stalnih izgubah obravnava najtežje bolnike, zagotavlja socialno varnost dvoživk in je dežurni krivec za čakalne dobe, in zasebni, ki ga v znatni meri poganjajo dvoživke, ki izbira lažje in boljše plačane storitve in ki je rezerviran za tiste, ki si ga lahko privoščijo.  

Ministrica ima seveda prav, da bi hipna prepoved dvoživk začasno podaljšala čakalne dobe, vendar obenem spregleduje trditev civilne družbe, da dvoživke ne skrajšujejo čakalnih dob, temveč jih vzdržujejo in je zato z omejevanjem njihove dejavnosti potrebno začeti takoj. Zavrnila je zakonski predlog Glasu ljudstva, da je potrebno zamrzniti vsa dovoljenja za delo dvoživk in jih obnoviti samo tistim zdravnikom, ki opravijo pričakovani obseg dela v javnem zavodu in ne odklanjajo dopolnilnega dela, če ga njihova ustanova potrebuje.  

Ali ministrica sporoča, da je razmnoževanje dvoživk nepovraten proces? Celo njen predhodnik, tudi sam dvoživka, ne bi povedal bolje.