Anže Logar je postavil osupljivo merilo uspešnosti novega organa za pregon korupcije: ko bo Tarča namignila na vašo vpletenost v sumljive posle, bo že naslednji dan policija vdrla v vaše domovanje. Nikar se ne zamerite Eriki Žnidaršič.
Logar je omenil Tarčo, ki se svojimi omejenimi možnostmi vsaj trudi, da bi svoja razkritja utemeljila z dokumenti in pričevanji, pa vseeno neredko prestopi mejo med resnim in rumenim novinarstvom. Toda Logar ni mislil samo na Tarčo. Jutri bo lahko zadostoval prispevek strankarske televizije, članek v rumenem tisku, anonimna spletna objava, prirejen posnetek, lažna ovadba ali medijska kampanja, ki jo bo proti političnemu nasprotniku naročil nekdo z dovolj denarja in vpliva. Tudi če bi oblast mogla od danes do jutri presoditi verodostojnost razkritij, ji to ne bo padlo na pamet saj ji bo mnogo bolj koristilo, da bo med njimi izbirala po politični uporabnosti: ene bo razglasila za dovolj prepričljive, da zahtevajo takojšnjo hišno preiskavo, druge pa bo prezrla ali razvrednotila kot neutemeljene napade. O tem, komu bo policija potrkala na vrata, ne bo odločala predvsem teža dokazov, temveč moč tistega, ki obvladuje medije, vpliva na tožilstvo in si prisvaja pravico, da politični interes razglaša za resnico.
Hišna preiskava je vdor oborožene države v najintimnejši prostor človekovega življenja, pregledovanje njegovih omar, dokumentov, računalnikov, telefona in osebnih sporočil, pred očmi družine, sosedov, sodelavcev in kamer. Ko policija odnese računalnik in človeka javno označi za osumljenca, je velik del kazni že izvršen, četudi nikoli ne bo vložena obtožnica. Njegov ugled je uničen, ljudje se mu umaknejo, fotografije policijskih vozil ostanejo na spletu, poznejša ugotovitev, da je bil sum neutemeljen, pa postane drobna novica, ki je skoraj nihče več ne opazi.
Prav takšna moč naj bi bila zaupana organu, katerega zakon je nastal za zaprtimi vrati, brez sodelovanja policije, tožilcev, sodnikov, Komisije za preprečevanje korupcije, varuha človekovih pravic in druge strokovne javnosti. Minister je skrivnostnost njegovega nastajanja celo razglasil za nujni pogoj njegovega obstoja. Obenem naj bi politika dobila večji vpliv na izbiro tožilcev, njihove zahteve policiji pa bi postale zavezujoče. Tako se sklene veriga, v kateri politično in medijsko ustvarjen sum prevzame politično izbrani tožilec, policija izvrši hišno preiskavo, oblast pa javnosti razglasi, da sistem končno deluje.
Politična policija ne nastane šele tedaj, ko policisti dobijo članske izkaznice vladajoče stranke. Nastane, ko oblast pridobi možnost, da odloča, kateri sumi so pomembni, kateri ljudje morajo biti preiskani in katera represivna dejanja je treba javno pokazati kot dokaz odločnosti. Nastane, ko se kazenski postopek začne uporabljati za zastraševanje opozicije, novinarjev, žvižgačev, sindikalistov, nevladnih organizacij in vseh, ki oblasti postanejo nevarni. Za takšno obračunavanje sploh ni potrebna obsodilna sodba. Dovolj je hišna preiskava ob šestih zjutraj, zaseg telefona, nekaj fotografij pred hišo in naslov, da je znani kritik oblasti »v preiskavi zaradi suma korupcije«.
Oblast bo znala tak pregon predstaviti kot boj proti kriminalu. Pred volitvami bodo preiskovali opozicijske politike, med protesti organizatorje demonstracij, ob razkritju nepravilnosti novinarje in žvižgače, ob odporu proti privatizaciji pa sindikaliste in predstavnike civilne družbe. Vedno bo mogoče najti medijski namig, anonimno prijavo ali dovolj glasnega komentatorja, ki bo ustvaril videz, da javnost zahteva takojšnje ukrepanje. Organ, ki bo moral svojo učinkovitost dokazovati s hišnimi preiskavami, bo hitro razumel, kaj od njega pričakuje oblast, ki izbira njegove vodilne ljudi.