V komentarju Bitka za osebnega zdravnika se strokovna direktorica ZD Ljubljana dr. Eva Vodnik v Mladini odziva na kritike in zagovarja poskusno uvedbo administrativnega dneva, ko družinski zdravnik ne sprejema pacientov, ampak opravlja druga opravila. Pri tem našteva veliko spremljajočega dela, prostorsko stisko, digitalizacijo, dopuste, bolezni, izobraževanja zdravnikov, zgledovanje po koncesionarjih in celo češkega zdravnika, ki je pacientu predpisal recept iz kavarne. Toda naštevanje problemov ne dokazuje, da je prav enodnevni umik zdravnika od pacientov najboljša, najmanj škodljiva ali vsaj boljša rešitev od drugih možnih.
Če v največjem zdravstvenem domu v državi, iz katerega zdravniki celo odhajajo, primanjkuje ambulant, bi lahko zdravniki občasno delali tudi popoldne. Če administrativna dela motijo neposredno delo s pacienti, jih je mogoče zgostiti na uro ali uro in pol vsak dan. Če koncesionarji že delajo tako, je to razlog za ustrezno inšpekcijo. In če so zdravniki zaradi bolezni, dopustov ali izobraževanj veliko odsotni, je še toliko manj dopustno, da bi pacientom odvzeli dostop do zdravnika še za dodatnih 52 delovnih dni na leto.
Dr. Vodnik pravilno opozarja, da velik del tako imenovane administracije v resnici ni administracija. Recepti, bolniški staleži, pregled odpustnic, laboratorijskih izvidov, telefonski posveti in odločanje o nadaljnjih preiskavah zahtevajo strokovno presojo in so sestavni del zdravstvene obravnave. Toda prav zato iz tega ne sledi sklep, da bi bilo treba takšna opravila koncentrirati v poseben dan brez pacientov. Nasprotno. Če gre za strokovno delo, ga je treba opraviti čim prej med pregledom pacienta ali neposredno po njem in ne več dni pozneje. Ali naj pacient, pregledan v ponedeljek, čaka do petka na recept, bolniški stalež ali napotnico?
Članek tudi prezre dejstva, da imajo slovenski družinski zdravniki med državami Evropske unije najnižjo obremenitev s številom opredeljenih pacientov, da se je njihovo število v zadnjih letih povečalo in da so nove oblike dela, vključno z digitalizacijo, prinesle tudi razbremenitve.
In končno, članek se sploh ne dotakne domneve, da si bodo zdravniki za administrativni dan izbirali petek ali ponedeljek. S tem bi se odsotnost osebnega zdravnika združila z vikendom v neprekinjeno tridnevno obdobje, ko pacient ne bi mogel do svojega zdravnika.
Osupljivo pri članku pa ni le ni pomanjkanje argumentov, ampak popolna brezbrižnost za posledice, ki jih bo nov sistem povzročil pacientom. V članku ni niti enega samega stavka, ki bi pokazal, da avtorica sploh opazi, kaj šele prizna, da administrativni dan pomeni za petino slabšo dostopnost pacientov do njihovega osebnega zdravnika. Ne sprašuje se, ali je to sprejemljivo, in ne išče manj škodljivih rešitev. Ves čas govori o težavah zdravnikov, nikoli pa o težavah, v katere bo ukrep potisnil paciente.
Po naslovu članka Bitka za osebnega zdravnika bi sklepali, da govori o tem, kako več kot sto tisočem pacientom zagotoviti osebnega zdravnika, ki ga danes nimajo. V resnici pa opravičuje, zakaj bo manj dostopen tudi tistim, ki ga (še) imajo. Ali naslov napoveduje novo pogajalsko taktiko zdravnikov? Ali pacientom sporoča: sprejmite štiri dni, ker bo sicer še slabše?