Slovenija vstopa v obdobje, ko bo referendum postal eno najpomembnejših demokratičnih varoval. Nova oblast napoveduje projekt tako imenovane druge republike. Iz dosedanjih izjav, napisanih programov in prvih zakonodajnih potez je mogoče razbrati prizadevanje za drugačen model države: za razgradnjo socialne države ter postopno privatizacijo javnih sistemov in preusmerjanje javnega denarja v zasebne interese, marginalizacijo civilne družbe, slabljenje neodvisnih institucij in večji politični nadzor nad javnimi sistemi. Sprejemajo se rešitve, ki povečujejo moč oblasti pri poseganju v pravice posameznikov, medtem ko se mehanizmi nadzora nad oblastjo slabijo. Vse izrazitejše so tudi avtoritarne težnje: politični pritiski na medije, druge neodvisne ustanove in kritične posameznike, spodkopavanje legitimnosti civilne družbe ter ustvarjanje ozračja, v katerem so drugače misleči vse pogosteje predstavljeni kot nasprotniki države ali ovira za njen razvoj. Brez velikega pretiravanja lahko trdimo, da se z vsako odločitvijo nove oblasti postavljajo na glavo vrednote in usmeritve, na katerih je Slovenija gradila svojo demokratično, pravno in socialno državo od osamosvojitve naprej.

Da bi tak razvoj preprečili, bomo državljani morali poseči po referendumu pogosteje kot kadar koli doslej. Odločali ne bomo le o posameznih zakonih, ampak o tem, ali bo Slovenija ostala demokratična, pravna in socialna država. Na referendumih bomo branili javno zdravstvo in šolstvo, socialno državo, javno lastnino, neodvisnost institucij, človekove pravice in druge temeljne vrednote, na katerih je bila zgrajena slovenska država.

Ustavno določilo, da ima oblast ljudstvo, je temelj naše demokracije. Ljudje izvršujemo oblast na dva načina: neposredno in z volitvami.  Referendum je najpomembnejša in praktično edina oblika neposrednega odločanja državljanov o državnih zadevah. Prav zato bi moral biti dostopen, učinkovit in reden del demokratičnega odločanja.

Način, kako so referendumi organizirani danes, ni prilagojen sodobni demokraciji. Vsak referendum je poseben dogodek. Vsakič znova je treba določiti datum glasovanja, organizirati ločeno izvedbo, porabiti precejšnja javna sredstva in mobilizirati volivce. Vedno znova se odpira vprašanje, ali izbrani datum komu politično bolj ustreza.

Obstaja veliko boljša rešitev. Slovenija bi morala uvesti referendumski dan, pravzaprav dva, na vnaprej določena datuma, na primer prvo nedeljo v aprilu in oktobru. Na ta dneva bi se izvedli vsi referendumi, za katere bi bili do takrat izpolnjeni zakonski pogoji za razpis.

To ni nikakršna revolucionarna zamisel. Švica, država z najdaljšo tradicijo neposredne demokracije na svetu, že desetletja uspešno uporablja prav tak sistem. Državljani vedo, da bodo nekajkrat na leto odločali o vseh referendumih in ljudskih pobudah, ki so dozorele za glasovanje. Referendum tam ni izredni dogodek, ampak reden del demokratičnega življenja. Tudi v Sloveniji ta zamisel ni nova. Že večkrat se je pojavila v strokovnih razpravah, vendar doslej ni dobila politične podpore. Zdaj je čas, da jo ponovno odpremo.

Ne pričakujem, da bo sedanja oblast z navdušenjem podprla uvedbo stalnih referendumskih dni. Oblasti praviloma niso naklonjene spremembam, ki državljanom olajšajo neposredno odločanje o njihovih zakonih. Vsak uspešen referendum pomeni možnost, da ljudstvo spremeni odločitev parlamentarne večine. Toda nasprotovanje takšni ureditvi bi bilo težko pojasniti. Stalni referendumski dnevi nikomur ne dajejo novih pravic in nikomur ne jemljejo obstoječih. Omogočajo le, da državljani svojo že obstoječo ustavno pravico izvršujejo lažje, ceneje in učinkoviteje.

Prednosti takšne ureditve so številne.

Prvič, država bi prihranila precej javnega denarja. Če bi bilo na isti dan razpisanih več referendumov, bi vse potekalo v okviru ene organizacije in enega glasovanja.

Drugič, povečala bi se udeležba. Državljani bi vnaprej vedeli, da bodo dvakrat letno odločali o pomembnih državnih vprašanjih. Referendumski dan bi postal del demokratične kulture, podobno kot volitve.

Tretjič, lažje bi bilo doseči referendumski kvorum. Danes zakon zahteva, da proti zakonu glasuje najmanj petina vseh volilnih upravičencev. To je eden najvišjih pragov v Evropi. Večja udeležba pomeni večjo možnost, da bo o spornih zakonih dejansko odločilo ljudstvo.

Četrtič, odpravila bi se možnost političnega taktiziranja z datumi referendumov. Referendumski dnevi bi bili določeni vnaprej za vrsto let. Nobena oblast ne bi mogla izbirati termina, ki bi ji bolj ustrezal zaradi pričakovane nižje ali višje udeležbe.

Petič, referendum bi prenehal biti razumljen kot izredno orožje opozicije proti oblasti. Postal bi normalen, reden in pričakovan način izvrševanja ljudske suverenosti.

Referendumski dan ni vprašanje levice ali desnice. Današnja opozicija bo jutri morda oblast, današnja oblast pa opozicija. Pravila demokracije morajo biti napisana tako, da varujejo državljane pred vsako oblastjo. Zato bi moral predlog stalnih referendumskih dni podpreti vsak poslanec in vsaka parlamentarna stranka, ki iskreno verjame v geslo »Moč ljudem.«