Korupcija ni le stvar nekaj posameznikov, ki jih je mogoče čez noč odstraniti. Raste tam, kjer so javni denar in odločitve netransparentni, kjer se zasebni interes prepleta z javno funkcijo in kjer nadzor ne deluje – pa tudi tam, kjer jo družba sprejema kot nekaj običajnega.

Res jo obsojamo pri velikih poslih, a živi tudi od malih vsakodnevnih oblik: od usluge prijatelju, od zaposlitve »po zvezi«, od računa brez računa, od prikritega konflikta interesov, ki ga vsi poznajo, pa o njem molčijo. Dokler nam je takšna korupcija sprejemljiva, nimamo pravice pričakovati, da bo izginila pri milijonskih javnih naročilih. Da bo izginila zaradi še enega novega organa, potem ko so prejšnji zatajili.

Zato se ob zakonu o SKOK-u postavlja preprosto vprašanje: ali bomo korupcijo res učinkoviteje preganjali z novimi tožilci in novim sodiščem, ali pa tako, da obstoječim institucijam zagotovimo dovolj ljudi, znanja, podatkov, sredstev in predvsem neodvisnosti?

Korupcije ne preiskuje politična večina v parlamentu. Preiskujejo jo policija, tožilstvo, sodišča, KPK, računsko sodišče in nadzorni organi. Če odpovedo, je treba odpraviti vzroke: premalo preiskovalcev, prepočasne postopke, slabo dostopnost podatkov, politične pritiske in neučinkovit nadzor. Ne pa na hitro graditi vzporednega sistema, če stroka opozarja, da lahko ta oslabi avtonomijo tožilstva in pravno varnost.

Odločilno je preprečevanje: pregledne pogodbe in javna naročila, javne cene, sledljivost odločanja, zaščita žvižgačev in dejanske sankcije. V zdravstvu pa jasna ločitev javnega in zasebnega interesa.

Boj proti korupciji se ne začne s politično predstavo. Začne se z vprašanjem za vsakogar od nas: ali si njeno odpravo res želimo – tudi takrat, ko bi to prizadelo našega znanca, prijatelja ali nas same?