Ne. To bodo preskočili. Danes ljudje ne berejo več knjig, zlasti ne tistih, ki človeka naučijo, zakaj se je treba nenehno boriti za svobodo, enakost, solidarnost in dostojanstvo drugih.
Sežigali bodo glasove. Glasove tistih, ki opozarjajo na nevarnost. Glasove neodvisnih javnih medijev. Glasove civilne družbe in vseh drugih kritikov oblasti.
Se še spominjate, da se dolga leta nismo mogli načuditi, kako je lahko Nemčija v nekaj letih postala družba, ki je podpirala ali molče sprejemala preganjanje, izključevanje in nasilje? Ne z enim samim udarcem, temveč postopoma. Z označevanjem notranjih sovražnikov. S sežiganjem knjig. Z uničevanjem svobodnih medijev, prepovedovanjem političnih strank in izganjanjem kritičnih intelektualcev. Z nasiljem nad levico in Judi, z razbijanjem njihove lastnine ter z obljubo, da bo oblast narod zaščitila pred ljudmi, ki jih je sama razglasila za nevarne. Ko so ljudje pristali na kršitve pravic drugih, ker sami še niso bili na vrsti, je bilo za odpor prepozno.
Vidite kakšno podobnost s stanjem pri nas? Javni mediji so prikazani kot nepotreben strošek in politični nasprotnik. Kritike oblasti se stigmatizira kot nevarne ljudi, nevladne organizacije kot zajedavce, opozicijo kot izdajalce. Za skupne težave se ponuja vedno novega krivca: prejemnika socialne pomoči, tujca s stalnim prebivališčem, migranta, novinarja, intelektualca.
In kot da to ne bi bilo dovolj, prihaja še orodje za politično preiskovanje. Zakon o parlamentarni preiskavi – zakon o politični policiji – omogoča politični večini, da človeka javno preiskuje in označi, še preden neodvisno sodišče presodi, ali je poseg v njegove pravice sploh ustavno dopusten.
Prav zato štirje referendumi niso štiri ločene teme. Pri RTV gre za obstoj javnega prostora. Pri socialni pomoči za to, ali bomo revščino spremenili v krivdo. Pri volilni pravici tujcev za to, ali bomo ljudem, ki tu stalno živijo, jemali že pridobljene pravice. Pri politični policiji pa za vprašanje, ali sme oblast brez predhodnega sodnega nadzora politično obračunavati s svojimi nasprotniki.
Vprašanje 11. oktobra ni, ali se strinjamo z eno ali drugo stranko. Vprašanje je, ali bomo še pravočasno prepoznali smer, v katero nas vodijo. Zato 4 × NE.