Janša z vsako novo blokado parlamentarne preiskave sporoča isto: ne bom dovolil, da kopljete tako blizu.

Na našo srečo in njegovo žalost ključnih dejstev ne more več prikriti. Obiski ljudi iz izraelske zasebne obveščevalne družbe Black Cube v prostorih SDS so dokumentirani. Preprečiti skuša samo še to, da bi jih pristojna preiskava povezala v celoto in pokazala na odgovorne – tudi nanj.

Zagovorniki policijskega zakona ljudem dopovedujejo: »Če niste ničesar krivi, se nimate česa bati.« Naj Janša isto merilo uporabi pri sebi. Če ni kriv, se nima česa bati. Sam naj zahteva javno zaslišanje prič in vpogled v dokumente ter dokaže, da je šlo za nedolžen obisk in da Black Cube za SDS ni opravljal nobenih nalog.

Toda očitno se boji. In z vsako novo blokado kaže, kako zelo.

Boji se, da bi se dokončno razkrilo, kdo je Black Cube povabil v Slovenijo in kaj je tu počel. Ali je zbiral podatke o političnih nasprotnikih, novinarjih in civilni družbi? Ali je skušal vplivati na slovensko politiko? Kdo ga je najel in plačal? In predvsem: kakšna je bila Janševa vloga v tej aferi?

Janša se najbolj razkriva s svojim vazalstvom do Netanjahuja. Medtem ko se izraelska vlada zaradi svojih zločinov pogreza v mednarodno osamitev, se je Janša spremenil v njenega neomajnega zagovornika. Pri tem se ne meni niti za slovenske interese niti za večinsko voljo državljanov.

Zato se odpira zelo nevarno vprašanje: ali se njegovo vazalstvo končuje pri politični podpori ali pa mu je odprlo tudi vrata do izraelskih zasebnih obveščevalnih struktur in njihovih metod za prikrito obračunavanje z nasprotniki?

Janša lahko ustavlja preiskavo, ne more pa več izbrisati dejstva, da vse poti v tej aferi vodijo k njemu.