Vlada pravi, da interventni zakon vsem nekaj daje in nikomur ničesar ne jemlje. Kot dokaz izpostavlja znižanje DDV na osnovna živila ter na elektriko, zemeljski plin in nekatere druge energente. Poglejmo, koliko je vredna ta vladna dobrota.

Pri kilogramu kruha bomo prihranili nekaj centov, pri kilogramu dobrega mesa dvajsetkrat več. Enako davčno ugodnost bo dobil milijonar kot upokojenka z najnižjo pokojnino. Ker kupuje več in dražje, bo milijonar v evrih prihranil bistveno več. Enako velja za energijo.

DDV ne razlikuje med tistim, ki pri blagajni šteje cente, in tistim, ki cene sploh ne pogleda. Poleg tega ni nobenega zagotovila, da bodo nižji DDV dobili potrošniki; vsaj del razlike lahko zadržijo trgovci. Pa tudi če se celotna davčna razbremenitev prelije v nižje cene, bo človek s povprečno plačo prihranil le okoli 20 evrov na mesec. Vlada bo vseeno lahko rekla, da je nekaj dala vsem. Ko bodo podražitve pogoltnile te učinke, bo lahko trdila, da bi bile brez njenih ukrepov še za nekaj centov višje.

Toda najpomembnejši račun ni na blagajni, temveč v državnem proračunu. Interventni zakon bo v javnih financah pustil približno milijardno luknjo.

Vlada trdi, da bo izpad nadomestila gospodarska rast. Toda prihodke od rasti, do katere bi prišlo tudi brez zakona, potrebujemo za zdravstvo, pokojnine in šolstvo, ne za olajšave najbogatejšim. Zakon bi bil javnofinančno nevtralen le, če bi sam ustvaril dovolj dodatne rasti za milijardo novih prihodkov. Če takšne dodatne rasti ne bo ustvaril, bo zaradi njega v javnih financah vsako leto zmanjkala milijarda evrov.

Zapitek bomo plačali vsi. Za ponazoritev: milijardni izpad ustreza prispevku v višini 2,7 odstotka plač in pokojnin – okoli 40 evrov mesečno pri minimalni in 73 evrov pri povprečni plači.

Vlada takega prispevka ne bo uvedla neposredno. Račun bo skrila v druge davke, javni dolg, ki ga bo nekoč treba plačati z obrestmi, ali slabše zdravstvo, šolstvo in socialno varnost, ki bo terjalo doplačila iz žepa. Večina bo za vsak podarjeni evro plačala nekajkrat več, saj je treba nekje vzeti denar za olajšave najbolje plačanim, najbogatejšim normirancem in lastnikom najemniških stanovanj, ki bodo dobili nekaj stokrat več, Brodnjak tisočkrat več.

Ste že prispevali podpis za referendum? Pohitite!

Miro Mlakar (komentar)

Opozarjati na javnofinančne učinke interventnega zakona je legitimno in potrebno. Ni pa strokovno korektno, da se iz celotnega paketa ukrepov izbere predvsem tiste učinke, ki podpirajo tezo o »centih«, nato pa se stroške predstavi skoraj kot gotov račun, medtem ko se spregleda druga stran enačbe: kaj lahko zakon ustvari in kaj lahko izgubimo, če ga ne bo.

Vaša primerjava upokojenke z najnižjo pokojnino in milijonarja pri nakupu mesa je zato precej selektivna. Seveda bo tisti, ki potroši več, pri enakem odstotnem znižanju DDV v absolutnem znesku prihranil več. To je matematika. Toda iz tega še nikakor ne sledi, da zakon revnim »nič ne daje«. Pri gospodinjstvih z nižjimi prihodki predstavljata hrana in energija praviloma večji delež izdatkov. Za resno presojo je zato treba gledati učinek na celoten razpoložljivi dohodek, ne samo evrov pri blagajni.

Tudi trditev, da bodo trgovci razliko zaradi nižjega DDV preprosto obdržali, je lahko legitimno opozorilo, nikakor pa ni dokazano dejstvo. Kolikšen del davčne razbremenitve se bo prenesel v cene, je odvisno od konkurence, cenovne politike in razmer na posameznem trgu.

Še bolj problematičen je vaš prikaz »milijardne luknje«. Da ima ZIURS pomemben neposreden javnofinančni učinek, ni sporno. Fiskalni svet je ocenil, da bi neposredno poslabšanje salda v letu 2027 lahko znašalo približno 1,2 milijarde evrov oziroma 1,5 odstotka BDP. Toda ista analiza opozarja, da ta znesek vključuje tudi začasne ukrepe in zato ne predstavlja trajnega letnega stroška. Prav tako ne predstavlja napovedi dejanskega primanjkljaja in javnega dolga. FFS RS

Še pomembneje pa je nekaj, česar v vašem zapisu praktično ni: DINAMIČNI UČINEK. Pri ocenjevanju takega zakona ni dovolj pogledati samo, koliko davčnih prihodkov se zmanjša na prvi pogled. Gospodarstvo ni statična tabela. Če ljudem in podjetjem ostane več denarja, če se povečajo pripravljenost za delo, investicije, potrošnja in gospodarska aktivnost, se posledično spremenijo tudi davčni prihodki in drugi javnofinančni tokovi.

Tudi Fiskalni svet v najnovejši analizi ugotavlja, da bi uveljavitev ZIURS verjetno spodbudila gospodarsko rast. Po njihovih simulacijah bi povratni učinki višje gospodarske aktivnosti kratkoročno nadomestili približno četrtino neposrednega poslabšanja salda, po desetih letih pa približno polovico. Fiskalni svet sicer ocenjuje, da ti učinki ne bi v celoti pokrili neposrednega javnofinančnega učinka, vendar jih ne moremo izbrisati iz računice. ZATO JE GOVORJENJE SAMO O »MILIJARDNI LUKNJI« STATIČNI POGLED NA DINAMIČEN PROBLEM.

Še posebej pomemben je trg dela. Slovenija se že danes sooča s pomanjkanjem kadrov na številnih področjih. Zato je možnost, da ljudje po izpolnitvi pogojev za upokojitev še naprej delajo in za svoje delo prejemajo ustrezno plačilo, pomemben element povečanja ponudbe dela. ZIURS med drugim uvaja možnost nadaljevanja dela ob prejemanju 100 odstotkov pokojnine. Gre tudi za vprašanje, kako v gospodarstvu ohraniti ljudi z dolgoletnimi izkušnjami, znanjem in strokovnimi kompetencami. Če iz sistema umaknemo ljudi, katerih znanje je težko nadomestljivo, je lahko izguba za podjetje in gospodarstvo bistveno večja od gole računice prispevkov.

Seveda ni mogoče trditi, da bo vsak upokojenec ostal zaposlen ali da bo zakon samodejno odpravil pomanjkanje kadrov. Lahko pa je možnost nadaljevanja dela eden od mehanizmov, s katerim se poveča ponudba dela in omogoči, da znanje in izkušnje ljudi ostanejo v gospodarstvu dlje. To je ekonomski učinek, ki ga je treba upoštevati.

In prav to je bistvo dinamičnega izračuna: človek, ki po izpolnitvi pogojev za upokojitev še naprej dela, ni samo prejemnik plače in pokojnine, ampak še naprej ustvarja dodano vrednost ter plačuje davke in prispevke. Če izhajamo iz povprečne plače, povprečne pokojnine in 40 let rednega vplačevanja, izračun kaže, da skupna vplačila zaposlenega in delodajalca predstavljajo več kot 70 % sredstev, ki jih posameznik nato v povprečju prejme v času upokojitve. Če tak človek ostane zaposlen, država še naprej prejema prispevke in davke, podjetje pa ohrani njegovo znanje, izkušnje in ustvarjeno dodano vrednost. V času pomanjkanja kompetentnih kadrov je to pomemben gospodarski učinek: nadaljevanje dela lahko ohranja proizvodnjo in storitve ter ustvarja dodatne prihodke za javne finance.

Podobno velja za druge dele zakona. Če davčna razbremenitev izboljša spodbude za delo, podjetništvo ali investicije, je treba gledati tudi posledice teh sprememb. Če se poveča gospodarska aktivnost, se povečajo davčne osnove. Če se poveča zaposlenost, se povečajo prihodki iz prispevkov in dohodnine. Če se poveča potrošnja, se spreminjajo prihodki iz DDV. UČINKI SE TOREJ NE KONČAJO PRI PRVEM IZRAČUNU IZPADA. To ne pomeni, da so vsi dinamični učinki nujno pozitivni ali dovolj veliki, da bi pokrili vse stroške. Tega ne trdi niti Fiskalni svet. Pomeni pa, da je statični izračun samo prvi del računice.

IN PRAV ZATO JE TREBA GOVORITI TUDI O TEM, KAJ SE ZGODI, ČE INTERVENTNEGA ZAKONA NI.

Če zakon ne bo sprejet, ne bomo imeli samo »prihranka« pri javnih financah. Hkrati ne bo učinkov ukrepov, ki jih zakon predvideva: od davčnih in prispevnih sprememb do možnosti daljšega vključevanja starejših v delo, sprememb za podjetnike in samozaposlene ter drugih razvojnih ukrepov. Vsak od teh učinkov je treba posebej analizirati. Toda prezreti jih pri računanju pomeni narediti računico samo na eni strani.

Tudi Fiskalni svet svoje izračune postavlja v primerjavo s scenarijem brez ukrepov. Scenarij brez zakona torej ni »brezplačen« scenarij. Tudi neukrepanje ima gospodarske, socialne in javnofinančne posledice. Zato je vaše vprašanje o milijardi samo polovica vprašanja. Druga polovica je: koliko dodatne gospodarske aktivnosti, dela, investicij, potrošnje in davčnih prihodkov lahko ustvarijo ukrepi – in koliko tega izgubimo, če jih ne bo?

Tudi izračun 40 evrov pri minimalni in 73 evrov pri povprečni plači je treba postaviti v pravi kontekst. To ni znesek, ki ga bo posameznik zaradi zakona dejansko dobil na položnico ali ga avtomatično izgubil. Gre za hipotetično razdelitev skupnega javnofinančnega zneska na posameznika. Iz tega ni mogoče sklepati, koliko bo konkretna oseba zaradi zakona dejansko pridobila ali izgubila.

Še manj je mogoče brez celovitega izračuna trditi, da bo »večina za vsak podarjeni evro plačala nekajkrat več«. Za takšen sklep bi morali pokazati celoten neto učinek na različne dohodkovne skupine – davke, prispevke, plače, pokojnine, cene, socialne transferje, zaposlenost, investicije in gospodarsko rast – ter vse to primerjati s scenarijem brez zakona.

Če menite, da je ZIURS slab, je to legitimno stališče. Toda potem povejmo konkretno: kateri ukrep je slab, koliko stane, komu koristi, komu škodi in s čim bi ga nadomestili. To je resna razprava.

Ni pa resna razprava, če se dinamičen gospodarski proces skrči na računico, koliko centov bo nekdo prihranil pri kilogramu kruha, nato pa se celoten neposredni fiskalni učinek razglasi za trajno milijardno breme.

Če že govorimo o računu, pokažimo celoten račun. Ne samo stroškov, ampak tudi koristi. Ne samo učinka zakona, ampak tudi strošek neukrepanja. Ne samo statičnega izpada prihodkov, ampak tudi dinamične učinke na delo, podjetništvo, investicije, gospodarsko rast in posledično davčne prihodke.

PRAV V TEM JE NAJVEČJA SLABOST VAŠEGA ZAPISA: RAČUNATE TISTO, KAR JE MOGOČE PRIKAZATI KOT STROŠEK, SKORAJ NIČ PA TISTEGA, KAR LAHKO NASTANE KOT POSLEDICA VEČJE GOSPODARSKE AKTIVNOSTI.

Kritika je dobrodošla. Toda če govorimo o strokovnosti, mora biti strokovna tudi računica.

Manj sloganov o centih in evrih. Več celotne bilance. Kajti gospodarstvo ni statična blagajna – in tudi državni prihodki niso.

Dušan Keber (odgovor Miru Mlakarju)

Hvala za obsežen in tolerantno polemičen komentar. Moj zapis je omejen na vladno trditev, da zakon »vsem nekaj daje in nikomur ničesar ne jemlje«. Dokazno breme je zato na vladi. Če niti ona ni prikazala, koliko dodatne rasti bo ustvaril prav ta zakon, tega namesto nje ne morejo opraviti splošne domneve o investicijah, potrošnji in ponudbi dela. Tudi vi možne koristi naštevate, ne pa izračunate.

Fiskalni svet dinamičnih učinkov ni prezrl: kratkoročno naj bi pokrili približno četrtino neposrednega poslabšanja salda, po desetih letih polovico. Ekonomist ddr. Neven Borak je na isti seji komisije za nadzor javnih financ predstavil izračun, po katerem bi se v petih letih od vsakega evra javnofinančnega izpada zaradi višje gospodarske aktivnosti povrnilo manj kot osem centov. Dinamični učinki torej niso prezrti, vendar očitno niso dovolj veliki.

Zanimiv je tudi vaš argument o DDV. Pravite, da je razumljivo, da bogatejši dobi več, ker več porabi. Zakaj ista logika ne velja pri socialnih prispevkih? Zakaj ne bi tisti, ki zasluži več, tudi več prispeval (v odstoku seveda enako)? Socialna kapica pa naredi prav nasprotno: nad 7.500 evri dohodek razbremeni prispevkov in najbolje plačanim podari največ.

Od vlade zahtevam samo to, kar zahtevate vi od mene: naj pokaže celoten račun. Dokler ne dokaže, koliko dodatne gospodarske rasti bo ustvaril prav ta zakon in koliko denarja se bo zaradi tega vrnilo v proračun, morebitnih koristi ne more predstavljati kot gotovost. Nasprotno pa je neposredni izpad javnih prihodkov že izračunan. Zato ni mogoče dokazanih stroškov zavračati kot »statičen pogled«, nedokazane koristi pa obravnavati kot resen protiargument.

MIRO MLAKAR

 ·g. Dusan Keber. Prav, potem bodimo dosledni: če zahtevamo »celoten račun«, ga naredimo res celotnega. Ne moremo neposrednega fiskalnega učinka obravnavati kot končni strošek, vse druge učinke pa kot nedokazane domneve.

Nihče ne zanika neposrednega izpada prihodkov. Toda 1,2 milijarde evrov neposrednega poslabšanja salda ni isto kot 1,2 milijarde evrov trajnega letnega stroška. Tudi Fiskalni svet ločuje med neposrednimi in dinamičnimi učinki ter ocenjuje, da se del začetnega učinka povrne zaradi višje gospodarske aktivnosti.

Ali so ti učinki dovolj veliki? To je stvar izračuna. Toda če zahtevamo, da se koristi dokažejo do zadnjega evra, moramo enako natančno izračunati tudi končni neto učinek po vseh povratnih učinkih.

Še pomembneje: primerjati moramo dva scenarija – zakon je sprejet in zakon ni sprejet. Če zakona ni, ne izginejo samo njegovi stroški, ampak tudi morebitni učinki na zaposlenost, ponudbo dela, investicije, potrošnjo in gospodarsko aktivnost. Tudi neukrepanje ima svojo ceno.

Enako velja za DDV. Da nekdo, ki več potroši, pri enakem znižanju DDV v absolutnem znesku prihrani več, je matematika. Ni pa to še analiza celotnega socialnega učinka. Za to je treba pogledati celoten razpoložljivi dohodek in strukturo potrošnje.

Tudi možnost nadaljevanja dela po izpolnitvi pogojev za upokojitev ima ekonomski učinek. Človek, ki ostane zaposlen, še naprej ustvarja dodano vrednost ter plačuje davke in prispevke, podjetje pa ohrani njegovo znanje in izkušnje. Kako velik je ta učinek, je stvar izračuna – ni pa strokovno, da ga vnaprej obravnavamo kot nepomembnega.

Zato je bistvo zelo preprosto: neposredni izpad prihodkov je prvi del računice, ne celotna računica. Če želimo govoriti o strokovnosti, moramo primerjati celotne stroške in koristi obeh scenarijev.

Ne gre le za to, koliko država na prvi pogled izgubi, temveč tudi za to, kaj ukrepi ustvarijo in kaj izgubimo, če jih ni. Prav to bi moral dokazati vsakdo, ki se loti kritike zakona, če želi, da je ta utemeljena, celovita in strokovno podkovana. V nasprotnem primeru gre zgolj za politično kampanjo.

DUŠAN KEBER ·

Miro Mlakar obžalujem, da še vedno spregledujete bistvo: celovito presojo posledic mora pred sprejetjem zakona pripraviti in javnosti predstaviti predlagatelj, torej vlada – ne kritik zakona. Tega ni storila, prav tako konkretnega izračuna niste ponudili vi. Naštevanje možnih koristi ni enako njihovemu dokazovanju.

Dinamičnih učinkov sicer nihče ne zanika. Toda ddr. Neven Borak je na seji komisije predstavil izračun, po katerem bi se v petih letih od vsakega evra neposrednega izpada vrnilo manj kot osem centov. Torej tudi ob upoštevanju teh učinkov več kot 92 odstotkov izpada ostane nepokritega.

Naj zaradi manjkajoče vladne analize molčimo o takojšnjem, izračunanem izpadu približno milijarde evrov, na katerega opozarjajo tudi pristojne institucije? Seveda ne. Dokler predlagatelj ne pokaže celotnega računa, se bom opiral na učinke, ki so iz zakona in strokovnih ocen dejansko razvidni, ne na zaklinjanje o morebitni rasti.

Če imate celovit izračun, ga predstavite. S tem ne boste pomagali meni, ampak predvsem vladi, ki bi ga morala pripraviti sama. Kritika preverljivih posledic zakona ni politična kampanja; politična kampanja je razglašati koristi, ne da bi jih znali ovrednotiti.

MIRO MLAKAR

g. Keber, mislim, da sva zdaj precej jasno razmejila najina izhodišča.

Vi poudarjate predvsem tisto, kar je mogoče neposredno in preverljivo izračunati kot javnofinančni strošek, ter menite, da mora vlada sama dokazati, da ga bodo koristi zakona ustrezno nadomestile. Jaz opozarjam, da pri presoji ukrepov ni mogoče povsem odmisliti učinkov na delo, investicije, potrošnjo in gospodarsko aktivnost ter stroškov neukrepanja.

Strinjam se z vami v eni bistveni točki: če naj bo razprava strokovna, mora biti izračun čim bolj celovit in preverljiv. Razhajava pa se pri tem, kako obravnavati učinke, ki jih je mogoče ocenjevati, vendar jih ni mogoče vnaprej dokazati z enako gotovostjo kot neposredni fiskalni izpad.

Mislim, da sva povedala vsak svoje in da nadaljnje ponavljanje istih trditev ne bo več prineslo dodane vrednosti k najini razpravi. Brez trdnih argumentov se ne lotevam kritike dela, ki so ga pripravile strokovne službe. Če bova nadaljevala, bo najin pogovor izpadel le kot nemočno prepiranje o oslovski senci, zato bi na tej točki zaključil. Hvala za korektno izmenjavo mnenj.

Hvala za korektno polemiko.