Državni proračun razkrinka vsako oblast. V njem se pokaže, komu je pripravljena dati in komu vzeti.

Janševa vlada je pri tem vse bolj jasna. Z interventnim zakonom uvaja socialno kapico in razbremenjuje najvišje dohodke, obenem pa napoveduje, da premoženja ne bo dodatno obdavčila. Namerava omejiti delež državnega denarja za javne izdatke. Janša ugotavlja, da je v javnem sektorju »nekaj deset tisoč« ljudi preveč in bi jih preselil v gospodarstvo. Država naj bo, kot pravi, »servis gospodarstva«.

Toda država ni servis gospodarstva. Država je servis državljanov. Gospodarstvo mora služiti blaginji družbe, ne pa država interesom gospodarstva.

Hkrati denarja nenadoma ne primanjkuje tam, kjer oblast vidi svoje prioritete. Rebalans povečuje letošnje proračunske odhodke na 18,8 milijarde evrov in ustvarja 2,2 milijarde primanjkljaja. Samo za obrambo dodaja skoraj 300 milijonov evrov in obrambne izdatke dviguje nad dva odstotka BDP. Janša že napoveduje njihovo nadaljnje povečevanje.

Vprašanje je, kdo bo plačal račun za državo, ki omejuje svoje prihodke, hkrati pa povečuje izdatke in ustvarja milijardni primanjkljaj.

Odgovor je precej jasen. Plačala ga bo večina: z davki in prispevki, z večjim javnim dolgom ali s slabšimi javnimi storitvami. Kar bo država podarila najbogatejšim, bo vzela drugim.

Druga republika nastaja kos za kosom: manj solidarnosti pri zbiranju denarja, manj denarja in ljudi za javno zdravstvo, šolstvo in socialno varnost, več prostora za zasebni trg ter vse več javnega denarja za druge prioritete.

To ni manj države. To je drugačna država: bogatejša tam, kjer oblast potrebuje moč, in siromašna tam, kjer državljani potrebujejo njene storitve.

Druga republika je država, ki je vse cenejša za najbogatejše in vse dražja za vse druge.