Janševa oblast deluje na polno: še preden lahko ocenimo posledice enega ukrepa, so tu že trije naslednji. Opozicija bega od zakona do zakona kot kokoš brez glave: veliko posamičnih izjav, nikjer pa skupne odločne obsodbe tega, kar oblast počne z državo. In kar je enako tragično: zdi se, da nima jasne vizije družbe, ki jo bo na naslednjih volitvah ponudila državljanom.
Ko ukrepe postavimo drugega ob drugega, se razkrije ključni namen Janševe oblasti: druga republika. Bogastvo prerazporeja od večine k najbogatejšim, poglablja družbene razlike, skupno spreminja v zasebno, univerzalne pravice pa v privilegije. Javno zdravstvo izčrpava, da bi bolnik privatizacijo sprejel kot rešitev. Iz socialne pomoči dela mizerno plačilo za prisilno javno delo, iz tujca s stalnim prebivališčem prebivalca nižje vrste, javni medij finančno podreja, civilno družbo diskreditira in utišuje, sodstvo pa razglaša za irelevantno.
Ukrepi se zlivajo v isti tok: k slabitvi javnega, poglabljanju neenakosti in odstranjevanju omejitev oblasti. Beseda »zavržno ravnanje« je huda, vendar primerna. Kadar škodljive družbene posledice niso napaka ali stranski učinek, ampak načrtovani cilj, takšnega ravnanja ni več mogoče imenovati samo slaba politika.
Ta čas v dogajanje samo strmimo kot uročeni. Vsak ekscesen ukrep želimo videti kot poskusni balon, ki ga bo razprava omilila. Ko dojamemo, da oblast res namerava storiti to, kar napoveduje, je zakon sprejet, javnost pa je že zaposlena z naslednjim. In to je celo čas poletnega počitka. Kaj bo sledilo jeseni, če oblast presodi, da je odpor dovolj šibak? Paket petdesetih zakonov?
Ne smemo se več slepiti: spremljamo nastajanje Janševe druge republike. Njena bistvena lastnost ne bo, da bo bolj desna, saj se v demokraciji vlade in politike menjajo. Druga republika bo nastala takrat, ko bo oblast spremenila pogoje, pod katerimi jo je sploh še mogoče zamenjati.
Prvi tak pogoj je neodvisno sodstvo, ki lahko ustavi tudi oblast, ki ima parlamentarno večino. Zato sedanji napadi nanj niso le izraz nezadovoljstva s posameznimi sodbami. Ko oblast sodnike razglaša za pristranske, ustavno sodišče pa za oviro, ki jo je mogoče ignorirati, pripravlja teren za orwellovsko načelo, da je pravično samo tisto, kar za pravično razglasi zmagovalec. Pravice tedaj niso več pravice, ampak dovoljenja oblasti.
Ker je opozicija za zdaj skoraj nevidna, je civilna družba ostala edini organizirani branik demokratične in socialne države. Zato jo oblast prikazuje kot parazitsko in ekstremistično ter jo izriva iz javnega prostora. Za njeno utišanje ni treba zapreti tisoč ljudi. Dovolj je nekaj posameznikov kaznovati tako vidno, da se drugi odločijo molčati.
Prav zato je referendum o politični policiji tako pomemben. Oblast ga skuša z dodatnimi referendumskimi vprašanji zakriti in na volišče pripeljati ljudi, ki se jezijo na RTV, prejemnike socialne pomoči in tujce. Iz posamezne zlorabe ali kaznivega dejanja ustvarja kolektivne krivce, odvzem njihovih pravic pa predstavlja kot zaščito večine. Tako javnost pripravlja na misel, da je strožji politični nadzor upravičen.
Kar doživljamo, ni običajen politični spopad med oblastjo n njenimi nasprotniki. Janševa oblast nasprotnikov ne želi samo premagati na prihodnjih volitvah. Slabi sodstvo, podreja javni medij, utišuje civilno družbo in si ustvarja politično policijo, da bi jim odvzela možnost, da jo še kdaj premagajo. Volitve morda ne bodo formalno ukinjene, lahko pa prenehajo biti enakopravno odločanje med resničnimi alternativami. Oblast, ki želi vnaprej odstraniti vse, kar bi se ji lahko uprlo, demokracijo ukinja.
Tu se začenjajo dileme z opozicijo. Ali lahko verjamemo, da se bodo stranke, ki brskajo po lastnih dvoriščih, takšnemu projektu sploh sposobne zoperstaviti? In še pomembneje: ali ljudem sploh ponujajo tako prepričljivo podobo pravičnejše družbe, da bodo v njej prepoznali nekaj, kar je vredno braniti?
Opozicija Janši odločno nasprotuje, ko gre za avtoritarnost, prekrajanje zgodovine in kršenje človekovih pravic. Manj jasno je, ali nasprotuje tudi njegovemu osnovnemu cilju: privatizaciji javnih služb, povečevanju neenakosti in podrejanju dela kapitalu. Njena nekdanja mlačnost pri zdravstveni reformi ni dobra napoved. Javno zdravstvo je branila v besedah, ko pa bi morala ločiti javno službo od zasebnega trga in poseči v privilegije, je dolgo oklevala in nekaterih ključnih ukrepov sploh ni izvedla.
Janševa oblast razgrajuje demokracijo in socialno državo hkrati. Opozicija bi branila demokracijo, ni pa dokazala, da je pripravljena enako odločno braniti socialno državo. Ponuja neoliberalizem s človekovimi pravicami, Janša pa neoliberalizem brez njih. Razlika je življenjsko pomembna, vendar ni zadostna za resnično alternativo.
Ni še čas za vprašanje, ali potrebujemo nove stranke in voditelje. Najprej mora sedanja opozicija odgovoriti, ali se je iz svojega vladanja česa naučila, ali se je sposobna povezati in ali razume, da obramba javnega zdravstva, sodstva, medijev, socialnih pravic in civilne družbe ni pet različnih bojev, ampak en sam boj za državo, v kateri oblast pripada državljanom in ne državljani oblasti.
Na referendumih bomo odločali o tem, ali bomo oblasti dovolili nadaljevati gradnjo druge republike. S štirikratnim NE bomo ta projekt zavrnili. Toda zavrnitev druge republike še ni odgovor, kakšna naj bo prva. Ustava jo opredeljuje kot demokratično, pravno in socialno državo, vendar v petintridesetih letih tem načelom nismo dali jasne vsebine. Na to bodo morale odgovoriti opozicijske stranke in civilna družba: na kakšnem družbenem dogovoru naj temelji prva republika, da jo bodo državljani prepoznali kot svojo in jo bodo pripravljeni braniti?