Interventni zakon večini državljanov prodaja davčno iluzijo: da bodo zaradi nižjega DDV živeli ceneje. Toda hrana se bo zaradi katastrofalne suše dražila, cene energentov pa močno nihajo. Znižanje DDV bodo zadržali proizvajalci in trgovci. Vladi se bo ob vsaki podražitvi lahko samo »hvalila«: brez nas bi bilo še dražje.Vendar državljan ne bo videl prihranka. Videl bo višje cene.
Pri najbolje plačanih takšne negotovosti ne bo. Bogataška (socialna) kapica in ukinitev najvišjega dohodninskega razreda bosta odstotku državljanov, katerih povprečni bruto dohodek je okoli 11.000 evrov, prinesli približno 600 evrov več neto na mesec oziroma okoli 7.000 evrov na leto; Blažu Brodnjaku pa kar 32.000 evrov več na mesec. Tega darila ne bo pojedla suša, trgovci ali cena plina.
Račun bo prišel drugje. Proračun ima že zdaj velik primanjkljaj, interventni zakon bo javne prihodke zmanjšal še za približno milijardo evrov na leto, država pa hkrati močno povečuje izdatke za vojsko. Manjkajoči denar bo morala vzeti javnim službam.
Zdravstvo je za takšno varčevanje posebej pripravno. Zdravnikom ni treba znižati plač. Zdravstveni blagajni omejiš denar za preglede, diagnostiko in operacije. Dobro plačani javni zdravnik bo imel čas, vendar mu javna blagajna ne bo mogla plačati stroškov storitev. Ker mu interventni zakon ponovno dovoljuje zasebno delo, bo čakajočemu bolniku lahko rekel: lahko vam pomagam zasebno.
Tako se bo javna čakalna vrsta spremenila v zasebni trg. Več zasebnega dela bo vleklo zdravnike iz javnega zdravstva in ga praznilo. Rezultat bo zdravstvo za dva razreda državljanov: kdor bo imel denar, bo zdravljen hitro; kdor ga ne bo imel, bo čakal. In marsikaj ne dočakal.
To je davčno »darilo« interventnega zakona: večini »počasnejše« podražitve in manj javnih storitev. Najbogatejšim konkreten dodaten dohodek, s katerim bodo manjkajoče javne storitve lahko kupili zasebno.
Stoletje socialne države je gradilo na načelu, da premožnejši prispevajo več, da nihče ne ostane brez zdravnika, šole in socialne varnosti. Ta oblast obrača smer: prazni skupne blagajne, da najbogatejšim ostane več, račun pa prepušča večini. To ni razvoj. To je refevdalizacija države – spreminjanje skupnega v plen privilegiranih.
Tega ne smemo dopustiti.