Gospodu Alešu iz sosednjega vhoda ne manjka  veliko do osemdeset let. Nedavno mu je umrla žena, sam je leto ali dve nazaj utrpel možgansko kap, ki mu je oslabila polovico telesa, tako da se v zunanjem svetu giblje s pomočjo rolatorja, hojice na štirih kolesih. Živi sam, nihče ga ne spremlja, ko proti tržnici potiska svoj pripomoček, opremljen  s kovinsko košaro, v kateri je na poti nazaj nekaj zelenjave, sadja in neprozornih vrečk, ki dokazujejo, da gospod Aleš vztraja  pri samostojnem življenju. Razen vljudnega vprašanja, kako gre, in odgovora, da nekako gre, se mu ne upam zastaviti vprašanja, kako poteka njegovo vsakdanje življenje; ustvarjam si različne podobe, kako si pripravlja hrano ali se tušira; v tuš kabini ima verjetno sedež. Na tri cepljenja proti kovidu se je v kilometer oddaljeni zdravstveni dom odpravil peš, kar mu je vsakokrat vzelo celo dopoldne.

Pred nekaj dnevi mi je povedal, da nima več osebnega zdravnika. Slišal je, da nekateri odhajajo v Horjul, Cerknico ali še dlje, ampak to bi bilo zanj zelo zahtevno: zdravnika potrebuje pogosto, ker je srčni bolnik in ima sladkorno bolezen, tu so še težave z gibanjem. Poleg tega sliši, da tudi tam bolnike zavračajo. Iztekli so se mu recepti, enega zdravila mu je zmanjkalo pred tednom dni.   

Med več kot sto tisoč ljudmi brez izbranega zdravnika so verjetno v nesorazmerno visokem deležu zastopani najbolj ranljivi posamezniki: kronični bolniki, invalidi, starejši. To je seveda domneva, nihče nam še ni pojasnil, po kakšnem postopku mlajši zdravnik, ki nadomesti starejšega, izloči s prevzetega seznama nekaj sto pacientov. Zakaj mu ne bi pripisali sebičnega interesa, da bo izbral čim mlajše in čim bolj zdrave paciente, s katerimi bo imel manj dela?  Nekaj podobnega počnejo zasebne zdravstvene zavarovalnice, ki od določene starosti naprej odklanjajo zavarovanja, ker je finančno tveganje zanje preveliko ali pa bi bila premija nesprejemljivo visoka.

Gospoda Aleša so med pripovedovanjem premagala čustva; zahlipal je in se hkrati opravičeval.   Trudil sem se spregledati njegovo zadrego z drdranjem malo uporabnih nasvetov, ampak vmes sem razmišljal, kako bi bilo, če bi se to zgodilo meni, če ne bi bil zdravnik, ki vedno lahko upa, da se ga bo usmilil kak njegov stanovski kolega, temveč nekdo brez privilegijev, ki se ob nekajtedenskem kašlju sprašuje, ali to morda ne pomeni raka. Vedno več ljudi izgublja zdravnika. Če bodo vsi zdravniki vztrajali pri zmanjšanem normativu, bo ljudi, ki jim je kršena pravica do osebnega zdravnika, več kot tristo tisoč. Kakšna čustva jih prežemajo: obup, strah, nemoč, jeza?

Čustva ne premagujejo samo bolnikov. Tudi minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je zelo čustven človek. Med izjavo o zamenjavi dveh pacientov ob sprejemu v bolnišnico je komajda obvladoval jok. Goji pa tudi drugačna čustva, taka, ki odnesejo togotnega otroka, da vrstniku preti s svojim očetom. Podpredsednik zdravniškega sindikata Fides Gregor Zemljič trdi, da mu je pretil z ukazom predsednika vlade, naj ob zdravniški pretnji s stavko sproži proti zdravnikom in Fidesu totalno vojno, katere cilj naj bi bil osamiti in izčrpati zdravnike. Predsednik vlade je ta »ukaz« zanikal. Minister je nato izjavil, da je šlo zgolj za čvrsto, moško debato dveh zdravnikov in da ni grozil po nalogu premierja. To bi lahko pomenilo, da je sicer grozil, vendar ne po nalogu premierja ali se vsaj ni skliceval nanj. Kdo od vpletenih ne govori resnice? Zelo neprijetno bi bilo, če bi se izkazalo, da premier podpira svojega ministra, ki mu podtika grozilne izjave.  

Med demantijem, ki to ni bil, so ministra čustva še enkrat odnesla predaleč: izkazal se je kot »špeckahla« s trditvijo, da ga je predsednik Fidesa Konrad Kuštrin na štiri oči nagovarjal k dogovoru pod mizo, kar naj bi se počelo vselej doslej. S tem je poleg Kuštrina »namočil« še vse dosedanje ministre za zdravje. On pa ne bo tak, je minister bojda rekel Kuštrinu, ob tem pa je novinarjem prostodušno razkril, da se je z njim sestal v neki kavarni. Najbrž res ne pod mizo. Ali je to prijavil kot lobistični stik?

Ne vem, ali ministra spravijo v solze stotisoč in več pacientov brez zdravnika. Trpljenje posameznika z imenom in priimkom nas vselej bolj prizadene kot trpljenje brezimne množice. Morda so tudi zato ukrepi, ki jih napoveduje minister, podobni tistim, s katerimi po svetu rešujejo probleme množic: nezadostni in neučinkoviti. Na pogajanjih s sindikatom minister ni pogojeval zvišanja plač z rešitvijo problema izbrisanih bolnikov. Ustanovitev ambulant za neopredeljene bolnike je pesek v oči. V teh ambulantah bo pacient vsakokrat srečal drugega zdravnika, ki bo za prepoznavanje bolnikovega problema potreboval veliko več časa; kakovost in varnost bosta slabši. Nobene logike ni v trditvi, da bodo obstoječi zdravniki, ki danes odklanjajo bolnike, v nadomestnih ambulantah te iste bolnike obravnavali tako, kot da so njihovi osebni zdravniki. Zakaj to ne bi postali v resnici? Če gre res za trikrat boljše plačilo, pa naj jim ga minister odobri za presežno delo v njihovih lastnih ambulantah.

Čustva so nepredvidljiva; morda so najbolj stalna tista, ki spremljajo osebne interese. Že ves čas obstoja nove vlade se na ministrstvu za zdravje pretežno ukvarjajo samo s položajem zdravnikov in njihovimi plačami; bojda je vse to namenjeno bodočemu zadovoljstvu bolnikov. To me spominja na Lafferjevo ekonomsko tezo,  da je bogatim potrebno omogočiti, da postanejo še bogatejši, da se bo plima bogastva lahko prelila čez rob in prikapljala do žepov siromakov.

Da, ministra odnašajo čustva. Stran od bolnikov.