Novica je stara več kot dva tedna: šolska minstrica se je v pogovoru v televizijskih Odmevih, v katerem je mučila gledalce z nenehnim izmikanjem, pri odgovoru na vprašanje o prezračevanju šolskih učilnic sklicevala na stališče strokovne posvetovalne skupine za Covid-19: za šolski in vrtčevski prostor je ključno naravno prezračevanje. Manjše razburjenje, ki je nastalo zato, ker je strokovna skupina dan poprej predlagala ministrstvu za šolstvo, naj »zagotovi tehnične podlage za ustrezne prezračevalne sisteme«, je bilo odveč: dva tedna kasneje in tri dni pred začetkom pouka nismo slišali nobenega demantija pa tudi ničesar o »tehničnih podlagah«, še manj pa o morebitni nabavi prezračevalnih naprav, poslanka vladajoče stranke SDS pa je čivknila: »Ne, ne boste prodajali rekuperacije in delali levega biznisa in ekstra dobičkov v javnem sektorju. Šole imajo okna.«
Vrednosti CO2, kazalca prezračenosti, bi po novih evropskih standardih za učilnice (EN 16798-1:2020) morale biti nižje od 950 ppm. Poročila iz obdobja pred epidemijo navajajo bistveno slabše številke: večino časa zrak v učilnicah presega vrednost 1000 ppm in se povzpne celo do 4000 ppm in več. Dve nedavni raziskavi sta pokazali, da z naravnim prezračevanjem težko zagotovimo ustrezno čist zrak v učilnicah, saj morajo biti vsa okna na pol odprta ves čas ali v celoti vsaj po pet minut v dvajset minutnih presledkih, skupaj z njimi pa tudi vrata. Zato je temperatura zraka v učilnicah znaten del pouka nižja od najnižje priporočene vrednosti (21o C). Pri temperaturi zunanjega okolja okrog 12o C lahko pade do 17o C. Ni si težko predstavljati, kaj se zgodi pri še nižjih zunanjih temperaturah.
Nemci jemljejo prezračevanje resno že od lanske jeseni, ko je Angela Merkel obelodanila mnenje stroke, da je prezračevanje morda eden od najcenejših in najbolj učinkovitih načinov za obvladovanje epidemije. Vlada je takrat namenila pol milijarde evrov za izboljšanje ventilacijskih sistemov v šolah, uradih, muzejih, gledališčih in drugih javnih ustanovah. Vprašanje prezračevanja bo po prepričanju Nemške raziskovalne fundacije (DFG) ponovno postalo akutno letos jeseni, če že ne prej: sezonski dejavniki, nove variante virusa, upadanje imunosti po cepljenju in veliko število necepljenih napovedujejo nov val okužb.
V več državah poteka razprava, ali je z naravnim prezračevanjem sploh možno doseči primerno kakovost zraka v realnih razmerah. Težko je namreč doseči dolgotrajno zavzetost učiteljev in učencev za odpiranje oken. V državah, kjer še ne razmišljajo o uvedbi mehanskega prezračevanja, so se odločili za namestitev merilcev CO2, ki z alarmom opozorijo, da je koncentracija CO2 presegla kritično vrednost, in spodbudijo zračenje. Tako so se odločili v Franciji, Veliki Britaniji in na Irskem.
Vse več držav se zateka h kombinaciji naravnega prezračevanja s prenosnimi čistilci zraka, opremljenimi s HEPA filtri, ki večkrat na uro prefiltrirajo ves zrak v prostoru in iz njega odstranijo aerosol in vse druge delce v velikosti od delca mikrona naprej. V Nemčiji je zvezna vlada odobrila dvesto milijonov evrov za nakup čistilcev zraka, kar bo skupaj s sredstvi deželnih vlad zagotovilo vsaj četrt milijona čistilcev oziroma najmanj enega v vsaki učilnici in drugih šolskih prostorih. V Avstriji bodo šolam razdelili deset tisoč čistilcev zraka in so temu namenili 10 milijonov evrov. V ZDA so namenili 122 milijard dolarjev osnovnim in srednjim šolam kot nujno pomoč za preprečevanje širjenja in odpravljanje posledic Covida -19, kar vključuje tudi izboljšanje mehanskega prezračevanja. V New Yorku bodo do jeseni vsako učilnico v mestu opremili z dvema čistilcema zraka. V Kanadi so zgolj v Ontariu doslej zagotovili petdeset tisoč čistilcev zraka, do začetka šolskega leta pa nameravajo v vsej državi zagotoviti čistilce za vse učilnice, telovadnice, knjižnice in druge javne prostore brez ustreznega sistemskega prezračevanja. V več državah so sindikati in civilna združenja objavile peticije, ki od vlad zahtevajo učinkovito mehansko prezračevanje javnih zgradb.
Imamo že prve vzpodbudne rezultate, ki pa jih še ne moremo šteti za povsem verodostojne. Zbiranje podatkov, ki so ga opravili kar državljani sami, je pokazalo, da imajo šole v Quebecu, ki uporabljajo čistilce zraka, 3 do 4-krat manj primerov okužb.
Merilec C02 stane manj kot sto evrov. Tudi čistilci zraka so razmeroma poceni: za 300 do 500 evrov so že na voljo taki, ki nekajkrat v eni uri prečistijo ves zrak v učilnici. Država bi na račun količinskih popustov lahko dosegla nižje cene – seveda pod pogojem, da se ne bo zapletla v korupcijo. Za opremo vseh učilnic bi morali v Sloveniji nameniti pet do deset milijonov evrov.
Dokončno rešitev za zgradbe, ki nimajo usteznega sistemskega prezračevanja, predstavljajo lokalne prezračevalne naprave z energetsko rekuperacijo, ki ohranijo med izmenjavanjem zraka do 90% energije, tako da so na daljši rok celo cenejše od naravnega prezračevanja. Poleg tega rešujejo tudi problem onesnaženja zunanjega zraka in so nedvomno začetek sodobne skrbi za čist zrak, primerljive s tisto, ki jo že izvajamo za pitno vodo. Oprema ene učilnice, ki vključuje tudi nadzor kakovosti zraka z ustreznimi merilci, znaša po navedbi domačega proizvajalca do tri tisoč petsto evrov. Takojšnja namestitev čistilcev zraka in postopno nameščanje prezračevalnikov z rekuperacijo so nujni ukrep države za preprečevanje širjenja okužb in drugih bolezni, ki se prenašajo po zraku. Stroški so neprimerljivo manjši kot tisti, ki jih zahteva obravnava teh bolezni in njihovih posledic ter škoda, ki jo zaradi njih utrpi gospodarstvo, če cene človeškega trpljenja in smrti niti ne omenjam.
Ta hip, tri dni pred začetkom pouka, mora imeti prednost najmlajša generacija. Otroci v vrtcih, učenci, dijaki in študenti so edine družbene skupine, ki vsak dan veliko ur preživijo v tesnih medsebojni stikih. Dolžnost države je, da poskrbi, da so ti stiki kar najbolj varni.