Predstavljamo si, da bi imeli v državi ustanove, podobne domovom za starejše občane, vendar bi v njih bivali otroci. Dodajmo izbruh nalezljive bolezni, ki bi največji smrtni davek terjala med otroki in ki bi začela vdirati v te ustanove. Kako bi se odzvali, če  bi oblast odredila, da vsi otroci ostanejo tam, kjer so, zanje pa bo poskrbela tako, da bo bolne ločila od zdravih? Pri čemer tako kot pri koronavirusu ne bi vedeli, ali navidezno zdrav otrok ne bo zbolel v naslednjih dnevih, v tem trenutku pa je že prenašalec bolezni? Seveda si nobena oblast tega ne bi privoščila – no, morda pred stotimi leti pri otrocih nezakonskih mater na Irskem ali v današnjem času pri otrocih beguncev. Jasno nam je tudi, da bi otroke iz takih ustanov nemudoma razselili in tako zmanjšali možnost, da se okužujejo med seboj. Pravzaprav o tem obstaja dokaz: domala po vsem svetu so v času epidemije zapirali otroške vrtce, šole in fakultete.  

V primeru domov za starejše občane so oblasti v večini držav stanovalce zaprle v njihove sobe, ki v večini primerov – tudi v Sloveniji – niso enoposteljne, in jih premeščale na bolniške oddelke, v tako imenovane reče cone, ko so začeli kazati znak bolezni. Testiranja so prišla na vrsto mnogo kasneje, ampak tudi takrat je bil posameznik že  nekaj dni pred pozitivnim testom lahko kužen. Do bolnišnic je prišel le  manjši delež obolelih: naša oblast je sicer trdila, da so do bolnišnic prišli vsi, ki so bolnišnično zdravljenje potrebovali, vendar te trditve nikoli ni poskušala dokazati. Morala bi navesti podatek, kolikšen delež starostnikov, ki so zboleli na lastnem dumu ali v domu starješih občanov, je bilo sprejet v bolnišnico. V redkih državah, kjer so to preverili, se je izkazalo, da so oskrbovanci domov prišli do bolnišnice mnogo težje. Ponekod, na etično nesprejemljiv način tudi v Sloveniji, je prišlo do vnaprejšnje triaže: oskrbovance so, še preden so zboleli in brez njihove vednosti, razvrščali v skupino, ki ji bodo napotitev v bolnišnico odrekli, ker naj ne bi bila smiselna in bi jim lahko celo škodila. 

V prvih tednih, ko je bila bolezen še povsem neznana, je bila bojazen, da slovenske bolnišnice ne  bodo zdržale navala bolnikov, utemeljena, zato je bil tudi pogled na domove za starejše občane kot rezervoar zasilnih bolniških postelj morda upravičen. Že po nekaj tednih pa se je izkazalo, da so bolnišnice le tretjinsko zasedene, tisoč zdravstvenih delavcev na čakanju, maloštevilno in nezadostno usposobljeno osebje slabo opremljenih domov pa pod neizmernim fizičnim in duševnim pritiskom. Vendar je še naprej veljalo geslo: za vsako ceno je potrebno varčevati s kapacitetami bolnišnic. Za koga, če ne za starejše ljudi, ki so najbolj ogroženi?  

Na tem mestu se bom zaustavil ob hipotezah, kako se koronavirus prenaša med ljudmi. Samo še zelo zadrte uradne institucije vztrajajo, da se bolezen širi z večjimi izdihanimi ali izkašljanimi kapljicami, ki zaradi teže že prej kot po dveh metrih padejo na tla in niso več nevarne. Iz te nedokazane hipoteze izvirajo vsa ključna navodila za preprečevanje prenosa: navadne kirurške maske, vzdrževanje razdalje, umivanje rok in površin. Uradna stroka in politika sta bili pri zagovarjanju te hipoteze tako trdovratni, da sta celo trdili, da so zdravstveni delavci, ki pravilno nosijo masko in vzdržujejo primerno razdaljo, sami krivi, če so se okužili, in jim ni priznavala ustreznega bolniškega nadomestila. Danes je večina svetovne stroke prepričana, da se virus prenaša tudi z drobnejšimi kapljicami, aerosolom, ki lebdi v zraku več ur in se v zaprtem prostoru kopiči, tako da lahko okužuje tudi na večje razdalje. »Terenski« dokaz je prispevala celo slovenska stroka: ko je v Trubarjevem domu starejših občanov v Loki pri Zidanem Mostu v  kratkem času zbolelo 106 oskrbovancev in 35 zaposlenih, je posebna komisija ugotovila, da se je virus širil vertikalno po prezračevalnem sistemu med nadstopji, kar je mogoče razložiti samo z aerosolno teorijo. Vsaj takrat bi morala naša zdravstvena oblast priznati, da izolacija bolnikov po oddelkih in nadstropjih v neprimernih zgradbah ne zadošča.  

Utrnila se mi je strahotna misel: kaj pa če zdravstvene oblasti pri nas in v drugih državah vztrajajo pri kapljični hipotezi prav zato, da z njeno pomočjo dokazujejo, da je v domovih z ustreznim ravnanjem možno širjenje okužbe preprečiti; da so torej domovi varne ustanove, če vsi ravnajo po navodilih? Priznanje, da se virus širi z aerosolom, bi moralo narekovati velike spremembe navodil: uporabo gostejših mask, ki zadržujejo aerosol (FFP2 maske), intenzivno zračenje vseh prostorov in v številnih primerih, morda večini, izolacijo in zdravljenje bolnikov izven domov. Utemeljilo bi zahteve javnosti ob koncu prvega vala, da je potrebno poletne mesece izkoristiti za ureditev dodatnih kapacitet za zdravljenje starejših bolnikov, da je potrebno preveriti kakovost zračenja v vseh javnih ustanovah in na delovnih mestih v zaprtih prostorih ter pripraviti začasne in trajnejše ukrepe za boljše prezračevanje.

Danes je neizpodbitno: velika večina okužb se odigra v zaprtih prostorih, kjer običajne maske ne zadoščajo,  in petindevetdeset odstkov umrlih je bilo starejših od petinšestdeset let. Nekateri menijo, da je to, kar se je zgodilo na svetovni ravni in v številnih državah, upravičeno  imenovati gerontocid. No, ubijanja z namenom res ne moremo pripisati nikomur. Brez dvoma pa lahko prepoznamo zločinsko brezbrižnost do usode starejših ljudi, do njihove pravice do življenja. Nekateri bodo rekli, da prednost, ki jo imajo pri cepljenju starejši, tega ne dokazuje. Prav; ampak ali si sploh lahko nekdo zamisli oblast, ki bi si drznila ob bolezni, ki skoraj izključno mori stare, najprej cepiti vse druge?