Španski premier je pred nekaj dnevi izjavil, da se bodo po povratku v šolske klopi v nekaj mesecih okužili vsi učenci, dijaki in študentje in to ne glede na zaščitne ukrepe. Bojim se, da ima prav. Ta mesec bo iz dosedanje razmeroma varne osame odkorakalo v vrtce in šole vse do univerze kakih štiristo tisoč otrok. Odgovorni skušajo prikazati, da je za varnost poskrbljeno z ločevanjem otrok na manjše skupine in drugimi varnostnimi ukrepi, da bo šlo torej za zbiranje, ki je bilo sprejemljivo tudi na vrhuncu epidemije. Gre za velikansko sprenevedanje, ki se ga zavedajo vsi: politiki, epidemiologi in starši – pa tudi malo  večji otroci. Pouka ni mogoče primerjati z enournim sestankom odraslih, ki nosijo maske; gre za pet, šest ali sedemurno druženje mladih v istem prostoru. Tudi če odmislim logistiko, koliko mask bodo otroci potrebovali vsak dan, ali jih bodo menjavali in kam jih bodo odlagali, si ne morem predstavljati, da se bodo priporočil držali tedne in mesece dolgo, pri čimer mislim na njihovo nezadržno potrebo po tesnem druženju in skoraj naravno potrebo po kršenju pravil, ki jim jih vsiljujejo odrasli. Recimo bobu bob: ta mesec se je začelo, samo kar se tiče otrok,  dolgotrajno druženje četrtine prebivalstva. Tudi če se bodo otroci dosledno držali navodil, le-ta ne zagotavljajo popolne varnosti in če zatajijo zgolj v majhnem odstotku, je statistika neizprosna: prihajalo bo do novih in novih okužb, dokler se ne bo dovolj povečala skupinska imunost ali dokler se ne  bodo okužili vsi. Ko smo odprli šole in ko zaganjamo proizvodnjo, oboje pa je bilo potrebno storiti, se ne soočamo več z vprašanjem, kako odkriti vsako okužbo in zadušiti prenos, temveč kako med čakanjem na cepivo prenos okužb čim bolj upočasniti. Nisem prepričan, da je v takih okoliščinah zaradi enega okuženega otroka potrebno ves razred poslati v karanteno; ob takem ravnanju bodo prej kot v dveh mesecih šole ponovno zaprte.

Ko sem še delal v  bolnišnici, sem od tam prinesel domov vse svoje okužbe. Zadnja leta jih pripisujem otrokom, ki hodijo v vrtec ali šolo, ali pa prijateljem, ki imajo otroke, ki hodijo v vrtec ali šolo.  V prvih mesecih epidemije je obstajalo upanje, da pri koronavirusu otroci niso vir okužb, vendar je po zadnjih raziskavah upanje splahnilo: virus se prenaša tudi med otroki ter med otroki in odraslimi. Manj pogosto, pa vendar. Pri množičnih stikih je tudi to dovolj.  

Smrtnost pri koronavirusu se po začasnih ocenah giblje med 3 in 4 odstotki okuženih, verjetno pa se bo številka znižala na en odstotek, ko bo več podatkov o tistih, ki okužbo prestanejo neopaženo. Pri otrocih je nevaren potek bolezni zelo redek in mirno lahko rečemo, da je zanje možnost okužbe v šoli manj nevarna kot vsakodnevna pot v šolo. Smrtnost pa se zelo poveča pri starejših ljudeh: države, ki jih je epidemija najbolj prizadela, poročajo o 10, 20% in celo več odstotni smrtnosti pri okuženih, ki so  bili starejši od 65 let. Tudi sam spadam v to starostno skupino: če staknem koronavirus, utegne biti to moja zadnja bolezen. Moja hčerka, ki ji delo narekuje stike z ljudmi z različnih koncev sveta, me je prenehala obiskovati. Tega ji nisem rekel, prav nasprotno, pravim ji, da imam tudi druge stike, ki niso brez tveganja, ampak ona meni, da se je potrebno izogibati vsem tveganjem, ki niso neizogibna. Prav ima.

V šoli torej niso ogroženi otroci, pač pa učitelji. Bolezen bo pri njih imela hujše posledice, zlasti za starejše med njimi, kjer je smrtnost 1 do 3 odstotna. Učitelji in vzgojitelji v vrtcih bi potrebovali enako zaščitno opremo, kot jo ima zdravstveno osebje v bolnišnicah. 

Otroci lahko okužijo tudi starše: to tveganje je zanje neizogibno, lahko pa starši zaščitijo najstarejše člane svoje družine, če se ne morejo sami. Naj to povem tudi starim staršem: za nekaj časa, vsaj do prihoda cepiva, se radujte svojih  vnukov bolj na daleč, ne objemajte jih in zračite prostor za njimi. Lahko povem še bolj grobo: ne obremenite svojega vnuka za vse življenje z mislijo, da vas je okužil in spravil v grob.

Seveda še naprej ostaja pomemben, verjetno glavni vir prenosa okužb: to je prenos med odraslimi. Z odpiranjem gospodarstva se bo povečalo število okužb na delovnem mestu. 

Če se bo scenarij z  večjim številom okužb uresničil, ne bo mogoče pričakovati dodatnih ukrepov države, saj si  zapore ne more več privoščiti: ne samo zaradi ekonomskih razlogov, temveč tudi zato, ker zaradi okrnjenega delovanja zdravstva trpijo in umirajo drugi bolniki. Napočil je čas, ki bo trajal ali se ponavljal vsako leto, tudi ko bomo imeli cepivo:  sami se bomo morali odločiti, kaj smo od tistega, kar smo za svojo varnost zelo voljno počeli med prvim valom epidemije, pripravljeni početi daljši čas ali kar trajno.  

Med poletjem so se pretežno okužili mlajši, zato je kljub številnim okužbam število smrti majhno. To daje lažen občutek varnosti in sproža proteste proti omejitvam, ki jih odreja država, in krepi polarizacijo med državljani o tem, kateri ukrepi so smiselni in kateri ne. Sovražnost med zagovorniki in nasprotniki, ki se širi po socialnih omrežjih, je zadnja stvar, ki si jo lahko privoščimo. Ostanimo tolerantni in ne iščimo krivce med tistimi, ki ne nosijo mask, zlasti, če se jim lahko izognemo. Pri tem bi morala biti za vzgled tudi država, ki ne bi smela iskati krivca v učitelju pri pouku ali v potniku na vlaku, ki so ju zasačili, ko nista nosila maske.

Nikakor tudi ne drži, da je sedaj, ko se družimo v šolah in na delovnem mestu, omejevanje druženja v prostem času nesmiselno. Prav narobe: če se družimo, kadar je to neizogibno, moramo še bolj omejiti druženja takrat, ko to ni potrebno. Podaljševanje časa, med katerim smo zaščiteni, povečuje našo lastno in tudi družbeno varnost.

Če skrbimo zase, skrbimo tudi drug za drugega. In obratno.