Novica o novi laži ameriškega predsednika pravzaprav ni kaka posebna novica. Človek, ki se v povprečju zlaže dvajsetkrat na dan, ne more enaindvajsetič povedati nič novega. Bila pa bi prelomna novica, če v petminutnem govoru ali dvovrstičnem čivku ne bi izustil nobene laži, ne bi diskreditiral nobenega novinarja ali političnega nasprotnika in se niti enkrat ne razglasil za najboljšega predsednika vseh časov v ZDA, na vsem svetu in širše. Številne njegove izjave sprožajo zgražanje, mnoge – na primer ena od zadnjih, da sta  bili obe svetovni vojni čudoviti – pa tako daleč onkraj meje ekscentričnosti ali črnega humorja, da jih je javnost verjetno spregledala zato ker bi se sicer morala pričeti ukvarjati z njegovim duševnim zdravjem. Prepričan sem, da se ga poleg polovice ameriških državljanov, ki podpirajo demokratsko stranko, sramuje tudi znaten del članov njegove republikanske stranke in da se nad njim navdušuje kvečjemu kaka petina volivcev, ki ne berejo in ne razmišljajo in ki verjamejo v teorije zarot in ploščato zemljo. Pa vendar ga bo volilo bistveno  več ljudi, saj ankete kažejo komajda osem odstotnih točk  prednosti njegovega predsedniškega protikandidata: večina zato, ker zaradi tradicionalno podpore konservativcem podprejo tudi kandidata, ki se ga sramujejo, preostali pa zaradi koristi, ki so jih pridobili med vladavino »velike stare stranke« in ki bodo ob morebitni zamenjavi na vrhu oblasti izpuhtele. Nič čudnega torej.  

Čudno je nekaj drugega: kljub Trumpovim ravnanjem, ki jih večina ne podpira in ki bi zahtevala odziv tretje veje oblasti in psihiatrov, njegovega odhoda z oblasti po jesenskih volitvah komentatorji vodilnih ameriških in drugih svetovnih medijev nimajo za samoumevnega. Dopuščajo možnost, da Trump zlasti v primeru tesnega volilnega poraza ne bo priznal rezultata volitev. OK, Trump ustreza tipu, ki bi se lahko z verigo priklenil na pisalno mizo in s pomočjo manipulacij z volilnimi glasovi, sklicevanjem na ruske hekerje in pomočjo vrhovnega sodišča, v katerem ima večino, poskušal spremeniti poraz v zmago, čudno pa je, da komentatorji verjamejo, da mu to lahko uspe, če ne bo volilni rezultat njegovega tekmeca  večji vsaj za deset odstotnih točk. Neverjetno je, da razsodni mnenjski voditelji v »največji svetovni demokraciji« dopuščajo možnost, da pravosodni sistem ob tesnem rezultatu ne bo zmogel odnesti norega predsednika skupaj z njegovo mizo iz Ovalne pisarne. Trump sam je na vprašanje, ali bo priznal rezulat volitev, odgovoril dvoumno: ne rečem da, ne rečem ne, videti moram.

Katere vzporednice lahko vlečemo med Donaldom Trumpom in Janezom Janšo? Ne vem, če kdo vodi statistiko o številu njegovih laži v časovni enoti, vendar tudi v njegovem primeru velja, da nova laž, manipulacija ali diskreditacija novinarja ali političnega nasprotnika ni nikakršna novica. Novica bi bila, če v petminutni izjavi ali dvovrstičnem čivku tega ne bi storil. Morda se tudi ob njegovo morebitno bodočo izjavo, da sta bili obe svetovni vojni čudoviti, po izjavi o Srebrenici nihče več ne bi obregnil, vsekakor pa zanj za razliko od kateregakoli drugega politika ne bi imela nobenih slabih posledic. Gotovo se tudi Janše poleg državljanov, ki ne volijo njegove stranke, sramuje tudi nekaj članov njegove stranke, vendar ne toliko kot v  primeru Trumpa, preprosto zato, ker nima toliko podpornikov; delež volivcev, ki ne berejo in ne razmišljajo, verjamejo v teorije zarot in ploščato zemljo, pa je pri nas podoben kot po svetu in prav toliko ljudi ga tudi voli. Niso torej njegovi  volivci, ki med volitvami zatiskajo nos, pa tudi drugi volivci tega ne počno, saj glasujejo za druge stranke. V proporcionalnem volilnem sistemu morajo za to, da vlada Janša, zatisniti nos tisti izvoljeni poslanci, ki so jim volilci dali mandat pod pogojem, da ne podprejo Janše. Pa še to peščico posameznikov lahko zožimo na vodstvo njihovih strank. Grozljiva ugotovitev, ki sledi, je, da so dve ali tri mediokritetne osebe, ki jih je na vrh njihove stranke naplavilo kdo ve kakšno naključje, odločile o tem, da Slovenija postaja nedemokratična država brez vladavine prava in z vse bolj neprikrito težnjo po avtokratski vladavini.  Ampak tudi to ni čudno: odločanje v prid osebnim interesom vselej prevlada nad etičnimi načeli.  

Čudno pa je, da se ob predsedniku vlade, čigar ravnanja bi zahtevala kar nekaj presoj tretje veje oblasti in psihiatrov, ne zastavlja vprašanje legitimnosti njegove oblasti. Čudno je, da se velika večina medijskih odzivov začne in konča pri jeznih komentarjih, pri katerih se zdi, da se avtorji naslajamo nad lastno kritičnostjo in pogumom, ob tem pa ne vidimo rešitve in resignirano napovedujemo, da bo vse skupaj šlo še na slabše in da se bo tudi gibanje kolesarjev brez jasnega programa razvodenelo. Ker Janša na  volitvah ne more biti blizu parlamentarne večine in ne more iti po poti razveljavljanja volitev, ki jo napovedujejo v Trumpovem primeru, gredo pri nas mazohisti tako daleč, da omenjajo možnost državnega udara – čudno pri tem je, da te možnosti ne zavrnejo s trditvijo, da za njegov uspeh ob našem pravosodnem sistemu, policiji in vojski ni niti najmanjše možnosti. Ali naj bi bila to samouresničujoča se prerokba? Tisti naši državljani – mislim, da so v večini – ki si želijo, da na naslednjih volitvah ne bi zmagal Trump, saj njegova ravnanja usodno vplivajo na vse človeštvo, bi morali počistiti tudi pred lastnim pragom. Tako, da terjajo odgovornost poslancev, ki so jih izvolili. Tudi dejanja Janeza Janše usodno vplivajo na našo prihodnost – z vsakim dnem njegovega mandata bolj.