Oporečnik, ki si je v nekdanji državi drznil podvomiti v nezmotljivost oblasti, ni bil zavrnjen z argumenti, temveč z brezprizivno obsodbo in osebno diskreditacijo partijske vrhuške, nato pa se je tej liniji pridružilo kamenjanje po hierarhični piramidi navzdol vse do najmanjših partijskih celic v podjetjih in krajevnih skupnostih, kamne pa so v pričakovanju pohvale lučali tudi »zavedni« državljani. V primerih, ko je bila oporečnikova kritika bolj tematske narave, na primer s področja šolstva, medijev ali kulture, je politika prepustila kamenjanje sami dejavnosti, ki je po enakem vzorcu – od svojih vrhovnih strokovnih in poklicnih združenj do lokalnih izpostav in posameznih stanovskih kolegov – obračunala s svojim odpadnikom. Vsebina kritike največkrat ni bila nikjer objavljena, pač pa so kritiku podtikali napadalne trditve, tako da je tudi »baza« lahko prepoznala njegovo pokvarjenost. Obtožbe so si bile notorično podobne: izkrivljanje resnice, manipulacija, zlonamernost in uničevanje ugleda stroke, kritik kot oseba pa je postal namišljen strokovnjak, povzpetnež, buržuj in glavni krivec za vse težave panoge.

Ta teden smo doživeli odmev strokovne vrhuške na kritiko ravnanja države ob epidemiji koronavirusa v domovih starejših občanov (DSO), ki osupljivo spominja na pogrome iz časov stare države. Javno pismo so podpisali predstavniki in najodgovornejši strokovni nosilci bolnišnic, strokovnih združenj in stanovskih zdravniških organizacij. V njem ne najdemo nobenega argumenta, ki bi zavrnil vsebino kritike, temveč strumno soglasje z vsemi ukrepi zdravstvenih oblasti: »Spodaj podpisani stojimo na stališču, da je bila obravnava oskrbovancev DSO v času epidemije strokovno ustrezna in pravilna. Odločitve o napotitvah v bolnišnice so bile pretehtane in sprejete v luči največje koristi za oskrbovance. Navedbe, da so bili oskrbovanci DSO v primerjavi z ostalimi prebivalci Slovenije zapostavljeni, so po našem mnenju neresnične in zlonamerne.« Na nižji stopnji strokovne lestvice se je oglasila skupina zdravnikov, organizirana v neznani civilni pobudi, z osebnimi diskreditacijami, ki predstavljajo prelomni zdrs zdravnikov v besedišče dela današnje politike. In na koncu še »baza«, ki ji je splet omogočil, da si da duška z vulgarizmi in grožnjami. Tako kot v starih časih se mi zastavlja vprašanje: ali vsi ti ljudje sploh poznajo vsebino kritik, da tako žolčno napadajo kritike?

Predmet kritik so nekatera sporna navodila ministra za zdravje, namenjena obravnavi stanovalcev domov, ki so zboleli za Covidom-19.

 Prvo navodilo določa, da se stanovalci domov, ki zbolijo za  blažjo obliko Covida 19, zdravijo v domu in da se v  bolnico napotijo tisti, ki jo potrebujejo, pri čemer vse do danes ne vemo, kdaj ta nujnost nastopi pri starejših osebah, ki so vsaj desetkrat bolj ogrožene od mlajših. S tem navodilom  je  bilo preprečevanje okužb, izolacija okuženih in zdravljenje blažjih oblik bolezni naloženo ustanovam, ki za to niso niti kadrovsko niti prostorsko in tehnično opremljene. V nekem domu s 150 stanovalci imajo tri diplomirane medicinske sestre, ki delajo dopoldne, v nočnem turnusu pa eno srednjo medicinsko sestro (tem sestram so v  bolnišnicah pred nekaj leti odvzeli praktično vsa pooblastila v zvezi z izvajanjem zdravljenja) in dve negovalki. Ali je  bilo res mogoče pričakovati, da bo ta ekipa, preobremenjena z običajno dejavnostjo, pri kateri tri četrine stanovalcev potrebujejo najzahtevnejšo nego, vzpostavila in obvladovala tri med seboj ločene cone zdravih, sumljivih ter okuženih ali  bolnih stanovalcev ter poskrbela še za humano paliativno nego umirajočih? Za razliko od prenapolnjenih domov je zdravstvena oblast izpraznila bolnišnice, da bi se lahko osredotočile na sprejem  bolnikov, in poslala tisoče zdravstvenih delavcev na čakanje. Ali je  bila v takih razmerah obravnava oskrbovancev DSO res strokovno ustrezna in v njihovo največjo korist?

Drugo kritizirano navodilo določa, naj se pri vsakem stanovalcu vnaprej, ko še ni okužen ali bolan, opredeli, ali je ob upoštevanju njegovega siceršnjega stanja napotitev v bolnišnico sploh utemeljena ali pa ostane v domu na paliativni negi. Ta ocena, ki naj bi se naredila pri vseh dvajset tisoč stanovalcih domov, je sicer smiselna, vendar ne brez soglasja stanovalca ali njegovih svojcev, ki ga zahtevajo tako načela medicinske etike kot zakon o pacientovih pravicah.  Krivde za to, da so ti dokumenti, ki v znatni meri določajo bodočo zdravstveno obravnavo stanovalcev domov, ostali brez njihovega soglasja, ne gre pripisati konzilijem, saj je bilo vnaprej jasno, da v nekaj minutni administrativni obravnavi stanovalčeve kartoteke tega soglasja ne bo mogoče pridobiti.

Kritika torej leti na dve sistemski odločitvi Ministrstva za zdravje in nikakor ne na ravnanje zdravnikov ali drugih zaposlenih in prostovoljcev v domovih za stare. Vendar je protikampanja usmerjena prav na to, da sproži ogorčenost zdravstvenega osebja domov: vsi odzivi vsebujejo trditev, da gre za hude obtožbe na račun stroke oziroma zdravnikov, ki so požrtvovalno delali v  domovih za stare. Eden od  znanih komentatorjev zdravstva si je privoščil podtikanje, da kritiki očitajo zdravnikom v šestih domovih, da so naredili zavestno napako pri zdravljenju. Ne, kritika ne očita malomarnosti zdravnikom in drugemu osebju domov, ki so pregorevali v natlačenih domovih; uperjena je v smernice, ki so osebje v domovih in njihove varovance še globlje potisnile v stisko.

Dolžnosti, ki jih ima zdravstveni sistem do bolnika in jih lahko načrtuje samo z njegovim soglasjem in brez pokroviteljstva,  so razpotegnjene od bolnikovega doma do bolnišnice v obliki neprekinjene verige, v kateri mora vsakdo znati pogledati preko svojega praga in kjer mora vsaj ob krizi močnejši del verige pomagati nositi breme šibkejšemu. Ne gre samo za strokovnost, tudi za človečnost gre. Do bolnikov in do tistih, ki skrbijo zanje.