V romanu Vojna in mir, ki je po mnenju vojaških izvedencev izvrsten priročnik vojskovanja, je Tolstoj zavrnil teorijo zgodovinarja Carlyla, po kateri svetovna zgodovina ni nič drugega kot biografija velikih ljudi, med katere je uvrstil tudi nekatere vojskovodje in med njimi slavil svojega sodobnika Napoleona.  Vsaj kar se tiče slednjega, je Tolstoj menil, da izida bitk niso odločili njegovi ukazi, temveč naključja in dejanja navadnih vojakov, lahko enega samega med njimi, ki je s svojim vzgledom in pogumom povedel druge v odločilen preboj. Napoleonovi ukazi so potovali z njegovega odmaknjenega položaja s pomočjo kurirjev do bojnega polja toliko časa, da se je bitka vmes zasukala v drugačno smer in so postali neuporabni.

Sestra Vida, odlična medicinska sestra na kliniki, ki sem jo vodil vrsto let, je nekoč davno učinkovito prizemljila moje samoljubje: »Veste, pri svojem delu skoraj nikoli ne potrebujem predstojnika, pač pa kurirja in to večkrat  na dan; če ne pride v službo, je problem.« Da: kurir je pomembno prispeval, da je  bilo dnevno delo opravljeno; skrbel je za odnašanje vzorcev telesnih tekočin in biopsij v ustrezne laboratorije ter za prinašanje izvidov, zdravil in sanitetnega materiala iz centralnega skladišča. 

Zdi se, da pandemijo koronavirusa nekateri državni voditelji, tudi naši, vidijo kot priložnost, da se izkažejo kot vojskovodje. Vendar pandemija ni vojna, v kateri generali z ukazi prepričujejo vojake, zakaj je vredno umirati za interese vojnih dobičkarjev; v primeru pandemije ima vsak državljan dovoj močan lastni motiv: preživetje. Kar potrebuje, so dobri napotki, kako ta cilj doseči, te pa lahko dobi samo od strokovnjakov z ustreznim znanjem in izkušnjami. Absurdno je pričakovati, da bodo ljudje verjeli egomaničnim politikom in strankarskim aparatčikom, pa čeprav se tu in tam sklicujejo na stroko. Ljudje hočejo strokovnjake  videti na lastne oči in se prepričati, da so to osebe z integriteto, da so njihova navodila razumna in da jim ničesar ne prikrivajo. Skratka: da jim lahko zaupajo. Oblasti pripada njena običajna vloga: zagotavljanje razmer, da se strokovna priporočila lahko udejanijo, pri čemer njihovi ukrepi ne smejo temeljiti na apriornem nezaupanju do vseh državljanov in prisili. Ljudje ne potrebujejo vojskovodij, ki se igrajo vojno, iščejo petokolonaše in dezerterje, ustanavljajo nagla sodišča in si že med bitko pripenjajo medalje za zasluge.  

Ampak tudi strokovnjaki niso tisti, ki bi si lahko pripenjali medalje; delajo namreč svoje delo in dobro delo je nekaj, kar od njih samoumevno pričakujemo. Res je, da gre za izjemne razmere, ampak prav nanje se pripravljajo in poznajo vsaj teoretične odgovore, nekateri pa imajo tudi izkušnje.  Seveda pa jim mora oblast dopustiti, da to delo opravljajo. 

Morda pa smo zaslužni  vsi, saj se nam politiki kar naprej zahvaljujejo, ker spoštujemo navodila in ostajamo v samoizolaciji? Res je, s tem pomembno prispevamo k omejevanju epidemije, ampak to delamo predvsem zaradi samih sebe. Priznanje zaslužijo tisti, ki ostajajo na delu zato, da vsi drugi sploh lahko vzdržimo v osami. Delajo zaradi naših potreb po hrani, komunalnih storitvah, informacijah in varnosti, delajo zato, ker je potrebno odkrivati okužene in ker bolniki potrebujejo nego in zdravljenje. Mnoge znamo našteti in jih cenimo, čas pa bi bil, da med njimi ugledamo tudi tiste, ki jih nenehno spregledujemo in njihovo delo vrednotimo tako nizko, da jim plačilo ne zadošča za dostojno življenje: to so čistilke in strežnice in negovalke v zdravstvenih ustanovah in domovih za ostarele, prodajalke v živilskih trgovinah, poštarji, kurirji, dostavljalci, smetarji in mnogi drugi. To so ljudje, ki se s pomanjkljivo zaščito izpostavljajo tveganju, čeprav imajo isti cilj kot vsi drugi: preživetje. Le da pri njih ne gre le za preživetje v sedanjem trenutku, temveč tudi za preživetje v trajni revščini in socialni odrinjenosti.

V tednih osame smo tem ljudem pričeli ploskati. Mnogi iz hvaležnosti, nekateri zato, da v javnosti dajejo videz hvaležnosti. Ampak ali se res iskreno, brez sprenevedanja, zavedamo, kako zelo so potrebni? Ali je na primer stromkovnjak pripravljen soglašati, da je samo eden v skupnosti mnogih, ki prispevajo k obvladovanju epidemije? Ali je politik pripravljen sprejeti, da je pogoj uspeha sodelovanje enakih z enakimi in ne ukazovanje in podrejanje? Ali smo vsi skupaj pripravljeni sprejeti, da smo odvisni drug od drugega?

Nekoč so starši vzpodbujali svoje otroke k učenju z besedami: če ne boš priden, boš pa za cestarja. Danes so poklici, s katerimi starši strašijo svoje otroke, smetarji in čistilke. Poslušamo napihnjence, ki za uro svojega dela zaračunavajo mesečni zaslužek teh malih ljudi, da so si sami krivi, če so pristali na nošenju nočnih posod. Če bi se potrudili, pravijo, bi vsi lahko prišli do  boljših poklicev. Kar je seveda laž in pranje vesti. Ampak predpostavimo, da imajo prav: kdo pa bi v tem primeru brisal rit cenjenega mednarodnega eksperta? Kdo bi nam omogočal, da v času epidemije varno čepimo na svojih domovih?

Ploskanje ni dovolj. Priznati moramo vrednost vseh poklicev, ki omogočajo, da se kolesje naših življenj nemoteno vrti. Ne samo z dostojnim plačilom, to je samo nujni pogoj, temveč tudi s tem, da sami pri sebi obračunamo s podcenjevanjem poklicev, ki jih sami ne bi želeli opravljati. Strežnice, čistilci kanalizacije in dostavljalci hrane so ljudje kot mi, z enakimi sanjami in željami. Od strokovnjakov in politikov jih razlikuje to, da ne vidijo svojega prispevka pri obvladovanju epidemije in si zanj ne bodo pripenjali medalj. So primer človečnosti, ki se za tako sploh nima.