Začel sem slabo. Vprašal sem jo – potem ko sem zlagano obžaloval, da jo bom z vprašanjem prizadel – zakaj je samska. Še nikoli nisem nobene ženske vprašal, zakaj je poročena ali zakaj ima partnerja – kakor da  bi bilo življenje v dvoje samoumevno brez posebne razlage, samsko življenje pa nekaj na robu normalnosti ali celo preko njega in ga je mogoče za silo razložiti samo z zlorabo v mladosti ali istospolno usmerjenostjo, morda še z neprivlačnostjo, kar pa sem pri Zali izključil. Za opravičilo sem dodal, da me zanimajo vzroki, zakaj so v Sloveniji samske ženske in moški po številu že skoraj ujeli poročene. V ZDA pa so jih celo prehiteli; tamkajšnje analize kažejo, da se četrtina današnjih mladostnikov ne bo poročila do svojega petdesetega leta, ko jim bo biološka ura že odbila. Vse več je žensk in moških, ki jim samsko življenje ni prisilna izbira in se jim zanj ne zdi potrebno opravičevati, vendar pa jim javno mnenje, mediji, filmi in popularna literatura še naprej ne priznavajo, da živijo običajno in smiselno življenje; prikazujejo jih kot neizpolnjene osebe v nenehnem iskanju partnerja. Ta dogma, da je življenje namenjeno bivanju v dvoje in to ne v kakršnikoli dvojici, temveč v dvojici moškega in ženske, je tako zakoreninjena, da družba zavrača pomoč samskim ženskam, ki bi želele imeti otroka. 

Mislim, da nisem lezbijka, je rekla Zala. Čeprav nimam spolnih izkušenj. Pa ne, ker bi odklanjala moške, temveč ker me je način življenja odmikal od njih. V najstniških letih se mi je to zdelo prezgodaj, na fakulteti so prišle v ospredje ambicije; hotela sem biti najboljša. Nato je prišlo izpopolnjevanje v tujini in naporna prva leta službe. Prilike, ko sem se srečevala z vrstniki, so postajale vse redkejše in to je skupaj z mojimi vse  višjimi zahtevami za moškega, s katerim bi hotela živeti, postalo samoomejujoča kombinacija. Nato je prišla bolezen, ki me je za  več let postavila pred  čisto drugačna vprašanja in načrte.  

Vprašal sem jo, kdaj si je zaželela otroka. Ves čas, je rekla, odkar taka želja pride na pamet majhni deklici, pa do danes. To je morda v nasprotju s tem, kako malo sem storila, da bi ga v resnici imela, ampak ko sem se začela približevati štiridesetemu letu in sem vse bolj čutila odtekanje časa, me je želja po otroku čedalje bolj preganjala. Med boleznijo sem spremenila pogled, da do otroka prideš samo preko partnerja, s katerim si pripravljen prebiti vse življenje ali vsaj nekaj časa. Vrstni red sem zamenjala: na prvo mesto je prišel otrok. Seveda nisem razmišljala o promiskuiteti, ki so jo vdovam brez otrok predlagali moji bogaboječi sodržavljani, potem ko so samskim ženskam z referendumom odvzeli pravico do umetne oploditve. Ko sem ozdravela, sem se po pomoč zatekla v tujino.   

Zala je za nekaj časa prekinila pripoved, ker se je njen Bor prebudil in glasno oznanil, da je lačen. Opazoval sem jo med previjanjem; ni se razlikovala od drugih mater, ki sem jih poznal v času, ko se jim je rodil prvi otrok: kakor da bi držala krhko lupinico, ki bi se lahko zdrobila zaradi pretesnega objema.

Prve nasvete je dobila od lezbijk s triletno hčerko, ki sta poznali več možnosti v različnih državah; sami sta zaradi visokih cen drugih postopkov poskušali in uspeli s semenom, ki sta ga nabavili na spletu. Zala se je odločila za Madžarsko in zunajtelesno oploditev, ki je tam pri samskih ženskah dovoljena, pri lezbijkah pa ne, zato moraš predložiti notarjevo potrdilo o samskem stanu. Obratno je v Avstriji, kjer moraš dokazati, da si lezbijka, saj umetna oploditev samskim ženskam ni dovoljena. Prvi poskus ji je najbolj ostal v spominu: testi, ultrazvočno spremljanje dozorevanja jajčec in njihov odvzem, vnos embrijev v maternico in čakanje na rezultat. Spominja se drgetajočega pričakovanja in popolne sesutosti ob neuspehu. Naslednje neuspehe je lažje prenesla; odločila se je, da ne bo odnehala do dvainštiridesetega leta starosti in si dopovedovala, da je vsak neuspeh samo stopnica na poti do zanositve.

Nekajkrat je poskusila s samoosemenitvijo. Spermo je po internetu nabavljala na Danskem,  skupaj z njo je dobila tudi pripomočke in navodila, dovolj enostavna, da jim lahko sledi vsaka ženska. Pri dajalcu semena je lahko izbirala višino in težo, barvo kože, oči in las, krvno skupino in stopnjo izobrazbe. S svojim znanjem anatomije si je Zala seme vbrizgavala v maternico, kakor bi to storil zdravnik, večina žensk pa si ga vnese v nožnico. Nisem se mogel otresti podobe, kako po opravljenem vnosu drži svečo ob steni svojega samotnega stanovanja, pa se je zasmejala: samo vznožje ležišča je potrebno dvigniti za pol ure, je rekla. Trikrat je poskusila, neuspešno.

Nato se je odpravila na Češko; tudi tam je potrebno, da imaš moškega partnerja, vendar so pri dokazovanju precej ohlapni: ponekod je dovolj pokazati kopijo potnega lista kakega znanca. Pri tretjem poskusu ji je uspelo: bil sem med prvimi, ki mu je to sporočila po telefonu. Bilo bi še  lepše, če bi to doživel v živo: čudovito je videti srečo, tako gosto, da jo lahko otipaš.    

Zala je zato, da je zaobšla zadrtost dveh tretjin svojih sodržavljanov, porabila svoje prihranke. Večina žensk toliko ne more privarčevati, vsaj ne dovolj hitro. To pomeni, da bo veliko samskih žensk, ki si  želijo otroka,  ostalo brez njega. Država, ki uvaja neučinkovite ukrepe za povečano rodnost pri ženskah, ki ne razmišljajo o otroku, odreka pomoč ženskam, ki si otroka želijo.

Bor se je rodil nekaj tednov pred Božičem. Neka druga ženska je na ta dan pred dva tisoč leti deviško rodila in pred tem brez spolnega odnosa zanosila. Vesel Božič in srečno Novo leto, Zala in Bor.