Sodbe ustavnega sodišča so dokončne in potrebno jih je uveljaviti tudi v primeru, da se z njimi ne strinja večina državljanov. To pa ne pomeni, da bi morali sodišče smatrati za nezmotljivo, nepristransko in ideološko nevtralno ali da si ne bi smeli prizadevati – seveda v okviru zakonskih možnosti, da učinkovanje njihovih odločitev omejimo. Vzemimo za primer kampanjo za prepoved abortusa v ZDA, ki ji nasprotujeta dve tretjini Američanov, pa vendar naj bi bilo odvisno zgolj od enega nedavno imenovanega člana, ki je spremenil razmerje moči na vrhovnem sodišču, ali bo skoraj pol stoletja stara legalizacija splava vzdržala. Sam sem sicer prepričan, da bo, saj se niti predsednik (celo če se piše Trump) niti sodniki ne želijo soočiti z zdravstvenimi, socialnimi in – zanje najvažnejšimi  – političnimi posledicami prepovedi. Ampak če bi se to le zgodilo, ne verjamem, da bodo državljani zgolj stoično čakali, da se bo ob neki prihodnji spremembi sestave vrhovnega sodišča čez petdeset let odločitev spet spremenila, vmes pa preštevali žrtve mazačev.

Slovensko ustavno sodišče je sprožilo kresanje mnenj z odločitvijo, da je potrebno obvezni program osnovnošolskega izobraževanja financirati tudi zasebnim izvajalcem v celoti in ne le v višini 85%. Odločitev temelji na ustavnem določilu, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in da se financira iz javnih sredstev. Ustava, če jo beremo z današnjimi očmi, tu dela razliko med javnim šolstvom in javnim zdravstvom: tudi v slednjem je program storitev financiran z javnimi sredstvi, vendar so državljanu dostopne le v javnih zdravstvenih zavodih in pri zasebnikih s koncesijo, pri zasebniku brez koncesije pa jih je potrebno plačati iz žepa. Lahko samo ugibamo, zakaj je nastala ta razlika pri šolstvu; sam menim, da je piscem ustave to določilo podobno kot pri zdravstvu pomenilo financiranje javne mreže osnovnih šol, saj ima ustava v zaglavju zapisano temeljno usmeritev, da je Slovenija pravna in socialna država. Zasebne šole so se pojavile šele po sprejemu ustave in še kasneje možnost, da izvajajo od države priznan osnovnošolski program. Če bi pisci ustave to upoštevali, bi verjetno tudi za šolstvo zapisali enako rešitev kot za zdravstvo.

Socialna država temelji na javnem sektorju. Ne more je biti, če država pri financiranju izenačuje javni in zasebni sektor, saj zasebni sektor ni dostopen vsem, temveč samo tistim, ki zmorejo plačilo zasebnih storitev. Tudi če mu država plačuje vse storitve javnih programov, še vedno zaračunava dodatne storitve, njegov interes je ustvarjanje dobička. Žal naša ustava v nobenem določilu ne ščiti javnega sektorja. To pomanjkljivost deloma odpravljajo področni zakoni, vendar to ne zadošča, da ne bi prihajalo do vdora privatizacije v javni sektor. Nedorečenost ustave temu procesu seveda koristi.  

Pri sedanjem odločanju so te okoliščine verjetno upoštevali štirje sodniki, o čemer priča glasovanje štiri proti pet, večina pa je svojo odločitev utemeljila izključno na doslednem upoštevanju kratkega stavka iz ustave. Njihova odločitev je ena od dveh možnih odločitev, pri čemer je tista, ki je obveljala, formalno verjetno pravilnejša, ob upoštevanju širšega ustavnega in družbenega konteksta pa ji je mogoče verodostojno ugovarjati.

Ustavno sodišče je nedavno še ob eni priliki razsodilo v prid zasebnega proti javnemu interesu. V mislih imam njegovo priznanje pravice zasebnim zdravnikom s koncesijo, da svobodno razpolagajo z dobičkom, čeprav so plačani z javnim denarjem in delajo v javni mreži, za katero je zakonsko obvezno delovanje na nepridobiten način. S tem jih je spremenilo v podjetnike in vzpostavilo spodbudo za odhajanje javnih zdravnikov med koncesionarje. Zanimivo je, da zagovorniki interesov zasebnih šol poudarjajo, da zasebne šole s koncesijo tako kot javne delujejo neprofitno (kar zaenkrat drži) in da tako delujejo tudi zasebne šole brez koncesije (kar verjetno ne drži, ker jih zakon k temu že zdaj ne zavezuje). Prepričan sem, da jih bo sklep ustavnega sodišča v zvezi z zdravniki koncesionarji spodbudil, da bodo zahtevali enako pravico tudi zase in da jim bo ustavno sodišče ugodilo. To bi lahko sprožilo plaz odhajanja učiteljev iz javnih šol med koncesionarje. Lahko pa se bo tudi sedanja odločitev ustavnega sodišča, ki zadeva šolstvo, prenesla v zdravstvo, kar bi pomenilo, da bi javna blagajna tudi zasebnim zdravnikom morala plačevati storitve, ki jih doslej plačuje samo izvajalcem v javni mreži.

Proti takemu črnemu scenariju se je potrebno boriti. Uresničiti je potrebno načelo, da imajo vsi državljani dostop do kakovostnega javnega šolstva in zdravstva ne glede na svoj gmotni položaj. Poslanci, ki zagovarjajo javni sektor, so po razsodbi ustavnega sodišča že poskušali doseči spremembo ustave, kar pa jim zaradi razmerja glasov v parlamentu ni uspelo. Druga možnost, ki so se je oprijeli šele po neuspehu prve, pa je, da sodbo ustavnega sodišča uresničijo z restriktivnim razumevanjem pojma obvezni program. Pravzaprav sploh ni restriktivno. Po tem razumevanju podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni pouk, dopolnilni pouk itd. ne pomenijo vsebine programa, temveč gre za orodja, s katerimi socialna država omogoča dostopnost šolanja. Država ni dolžna plačevati teh orodij zasebnim šolam, saj njihov cilj prav gotovo ni dostopnost za vse otroke. Dostopnost je bistvena značilnost javnih šol.  

Usoda javnega sektorja je ob sedanji ustavni praznini v rokah tako ali drugače ideološko opredeljenih ustavnih sodnikov. Gre za veliko preveč pomembno vprašanje, da bi bilo odvisno od petih posameznikov. Prava rešitev je dopolnilo ustave, ki naj določi, kako socialna država uresničuje svoje poslanstvo pri vzdrževanju, razvijanju in varovanju javnega sektorja.