Zagata s prekarnimi zaposlitvami, ki v dobesednem prevodu pomenijo negotove zaposlitve, se začne že z njihovo definicijo. Nekateri menijo, da je to vsaka zaposlitev, ki ni zaposlitev za nedoločen delovni čas in je zato negotova, nezaščitena in nezadostna za dostojno preživetje, vendar to ne velja za vse take zaposlitve. Primer so zelo iskani poklici, na primer nekateri obrtniki, odvetniki, zdravniki, vrhunski umetniki in informatiki, ki se za samozaposlitev prostovoljno odločijo, ker menijo, da bodo tako laže dosegali svoje cilje. Isto razmišljanje velja za zaposlitev s krajšim delovnim časom od rednega: mnogi se zanj odločijo načrtno, ker jim to v določenem obdobju življenja ustreza. Prekarnost v pomenu stalne negotovosti in ogroženosti nastopi, če se delavec za kakršnokoli obliko dela, ki ni redna zaposlitev, ne odloči prostovoljno, temveč pod prisilo delodajalca, ki na tak način znižuje stroške dela. Samostojno podjetništvo in druge oblike civilnopravnih pogodbenih razmerij, v katere so potisnjeni natakarji, čistilke, prodajalci, gradbeni delavci in drugi, da sploh dobijo delo, je danes eden od ključnih problemov razmerja med delom in kapitalom; lahko bi ga imenoval tudi zločin kapitala, ki v nenehnem prizadevanju za zmanjševanje stroškov dela načrtno spregleduje vrednost dela in potrebe delavcev po dostojnem in varnem življenju. Prekarno delo, kot je opisano v pričujočem zapisu, torej pomeni »neprostovoljno« ali »izsiljeno« obliko samozaposlitve.
Pogleda delodajalcev in delojemalcev na razloge za prekarnost sta diametralno nasprotna. Delodajalci trdijo, da je porast prekarnega zaposlovanja posledica premajhne fleksibilnosti rednih zaposlitev in prevelike davčne obremenitve plač. Zahtevajo zmanjšanje obdavčenja in večje možnosti odpuščanja, pri čemer zamolčujejo, da ti ukrepi v drugih državah niso zaustavili povečevanje deleža prekarnega dela. Delavci trdijo, da prekarno delo ni rešilni izhod za konkurenčnost, temveč je perfidno orodje delodajalcev za zmanjševanje stroškov na račun delavcev, obenem pa učinkovita grožnja nezadovoljnim redno zaposlenim delavcem, da se tudi sami lahko znajdejo med prekarci. Obe strani se strinjata, da bi morala razlika med obema oblikama zaposlitve izginiti, vendar pa ne tudi v tem, na kateri točki naj bi se to zlitje zgodilo: tiha želja delodajalcev je, da bi vsi delavci postali prekarci, prekarci pa želijo pridobiti vse pravice, ki izhajajo iz redne zaposlitve.
Samozaposleni nimajo zagotovljene minimalne plače, plačanega dopusta in regresa, malice in stroškov prevoza. Delodajalci jim ne plačujejo socialnih prispevkov in ne vlagajo v njihovo izobraževanje, zdravje in varnost pri delu. Delo za določen ali skrajšan delovni čas te pravice sicer ohranja, vendar le v času zaposlitve, izpostavljeno pa je nestalnosti, brezposelnosti in velikemu tveganju revščine, zato ga utemeljeno štejemo med prekarne. Pokojnine prekarnih delavcev bodo do 30 odstotkov nižje, ker vplačujejo le minimalne pokojninske prispevke. Prekarno delo je novodobno suženjstvo.
Zgodb o izkoriščanju, ki so mu izpostavljeni prekarni delavci, na spletu mrgoli, v glavne medije pa prodrejo redkeje in še takrat bolj v obliki pravičniškega tarnanja, v kako grozljivi družbi živimo, kot pa z namenom ustvarjanja pritiska na oblast, da to nevzdržno stanje spremeni.
Poklici, ki jih delodajalci posebno radi potiskajo med prekarne, so tisti z velikim številom zaposlenih: prodajalci, natakarji, čistilci, gradbeni delavci … Prihranek pri stroških dela je pri njih največji, obenem pa so pripadniki teh poklicev najbolj nemočni pri pritiskih in manipulacijah. Vendar prekarnost vstopa tudi med poklice, ki so se še donedavna dozdevali zaščiteni pred njo. Vse več učiteljev je zaposleno po pogodbi za določen čas, v času poletnih počitnic pa presedlajo na Zavod. Take izkušnje imajo tudi prevajalci, še nedavo dobro plačani svobodni poklic. Vse boljši prevajalski programi na internetu so omogočili, da narašča število samooklicanih prevajalcev in povpraševalci po tej storitvi raje ponujajo slabo plačano delo po pogodbi kot redno zaposlitev. Raziskovalci in predavatelji na fakultetah so pogosto plačani po pogodbah in to dvakrat manj kot njihovi redno zaposleni sodelavci na enakih delovnih mestih. Delodajalca stanejo zgolj tretjino tega, kolikor ga stanejo njihovi kolegi. Stanje med novinarji je še hujše.
Takih zgodb je na tisoče. Pravzaprav desetisoče, saj je po različnih kriterijih prekarnih delavcev pri nas od petdeset do tristo petdeset tisoč. Nobenega upanja ni, da bi se stanje brez intervencije države spremenilo; delodajalci so prišli na okus in delež prekarno zaposlenih delavcev se v številnih državah EU, zlasti še na njenem jugu, približuje ali presega petdeset odstotkov.
Kaj bi se zgodilo, če bi se vsi prekarni delavci odločili za splošno stavko? Marsikaj, vendar je pot do tja dolga: težko si zamislim, kako prepričati prestrašene in socialno ogrožene natakarje in čistilke v turizmu, da bi z enotnim nastopom izsilili izboljšanje svojega položaja. Zato je prav pri nemočnih in neosveščenih članih družbe dolžnost države toliko večja: sprevrženo je, da vedno znova popusti pri zdravnikih in menedžerjih, pri množicah izkoriščanih ljudi na socialnem dnu pa ostaja trda mačeha.
Koalicijska pogodba nove vlade napoveduje nekaj korenitih posegov na to področje: odpravo vseh prekarnih oblik dela v javnem sektorju kot vzgled zasebnemu, zajamčeno minimalno plačo za delavce na čakanju, socialno in zdravstveno varnosti samozaposlenih oseb itd. Nedvomno dobri obeti. Vendar bo zaradi izkušenj s preteklimi vladami, ki so pozabljale predvolilne obljube, potrebno ostati na okopih. Pravzaprav se bo treba povzpeti nanje.
Tristo tisoč podpornikov neke nove stranke bi bila kar velika moč.