Lobiranje je opredeljeno kot proces vplivanja interesnih skupin na odločevalce, ki poteka izven formalnih zakonodajnih postopkov in pogosto nevidno očem javnosti. Čeprav je zakonsko regulirano, je neredko tarča kritike in celo sodne obravnave, kadar očitno prekorači meje etičnega delovanja politikov in uradnikov. Glavni dvomi se pojavijo v primerih, ko za lobisti tičijo velika finančna sredstva in se ni mogoče otresti suma podkupovanja, še posebej če so rezultat lobiranja odločitve, ki so v prid lobistov. 

Slovenija je majhna dežela, kjer smo si nekaj kolen nazaj vsi v sorodu, zato se ni mogoče izogniti okoliščinam, v kateri bi odločevalec moral presojati o svojem prijatelju, nasprotniku ali sorodniku (ki prav tako sodi v eno od prejšnjih dveh kategorij). Tudi če ni izrecno odrejeno, bi se tak posameznik moral izločiti iz odločevalskega procesa. Ker pa še vedno ostane dvom, ali na primer predsednik sodišča, ki odloča v sodnem postopku zoper njegovega brata ali ženo, še vedno vsaj posredno ne vpliva na svoje kolege sodnike, čeprav se je izločil, mora biti odločitev še posebej skrbna in prepričljivo utemeljena.

Naj privlečem zajca iz grma: nič ni narobe, da je izvršni direktor zasebne zdravstvene zavarovalnice pomemben član neke stranke; politična aktivnost je pravica slehernega državljana. Osupel pa sem nad cinizmom, da stranka to osebo postavi za pogajalca za področje zdravstva pri sestavljanju koalicijske pogodbe morebitne nove vlade.  

Naj prikličem v spomin bralca dvajsetletno neuspešno ukinjanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Tudi dosedanja vlada je v svojem programu načrtovala to ukinitev; SMC je bila s svojo zdravstveno ministrico na čelu te spremembe. Vladne stranke in najvišji predstavniki oblasti so se soočali s številnimi lobiranji, ki niso bila uspešna – vsaj kar se tiče predlaganih zakonskih sprememb. Ali pač, saj je predlog zakona naletel na toliko ovir, da je za njegovo parlamentarno obravnavo zmanjkalo časa. Kakorkoli, te tri stranke so tudi v sedanje programe uvrstile ukinitev dopolnilnega zavarovanja, poleg njih tudi SAB zagovarja enako rešitev. Edino LMŠ, stranka verjetnega mandatarja, se ni izrecno opredelila, vendar je v svoj program vsaj v naslov poglavja o zdravstvu zapisala »Ohranitev javnega zdravstva«. Med strankami, ki jih poznamo pod oznako 5 + 1 in ki predstavljajo morebitno bodočo vladno koalicijo, edino »enica« NSi zagovarja ohranitev in krepitev dopolnilnega zavarovanja.

Samo ugibamo lahko, kako so se odzvali štirje ali morda vsa peterica pogajalcev strank, ki zagovarjajo ukinitev dopolnilnega zavarovanja, ko so se soočili s pogajalcem šeste stranke, ki je direktor zavarovalnice, ki jo nameravajo ukiniti. Če so sploh pomislili na lobiranje, so najbrž to misel zavrnili, saj (še) niso na oblasti in tudi v primeru, če bodo uspeli sestaviti vlado, vpliv zavarovalničarja ne bo mogel biti za nazaj razglašen za lobiranje. Zanima me, ali je vsaj kdo pripomnil, da bi morala NSi za pogajanja o zdravstvu določiti osebo, ki ne bi bila tako izrazit predstavnik zavarovalniškega interesa. Če je bil ta pomislek izražen in je bil zavrnjen, bi morala imeti provokacija šeste stranke za posledico, da bi preostala peterica še posebej pozorno presojala, ali zahteve lobista, ki to ni, koristijo državljanom (ali vsaj njihovim volivcem) ali pa zgolj interesu zasebnih zavarovalnic. Ob tem, kaj so same obljubile volivcem, kaj zagovarja večina državljanov in kaj utemeljuje večina domače in tuje zdravstvene in ekonomske stroke, bi pričakovali, da bo peterica gladko zavrnila navijanje zavarovalničarja v prid dopolnilnega zavarovanja.

To se ni zgodilo: v zadnji različici osnutka koalicijske pogodbe beremo, da bo dopolnilno zavarovanje ostalo. Izkazalo se je, ne prvič, ampak še nikoli tako nebrzdano v brk javnosti, da  je boljša metoda od lobiranja neposreden vstop v politiko in s tem pridobitev možnosti, da sam odločaš o svojih interesih. Peterica strank s skupaj triinštiridesetimi poslanci je gladko popustila stranki s sedmimi. Ampak za Nsi tudi to ni dovolj, iz pogovorov je začasno  izstopila, pri čemer je vsakomur jasno, da se bo ob morebitnem povratku zavzemala za dodatne koncesije, ki so bile na mizi med pogajanji: dopolnilno zavarovanje naj postane obvezno (a še vedno v rokah zasebnih zavarovalnic); sedanja zdravstvena blagajna naj postane samo razdeljevalka denarja zasebnim zavarovalnicam, ki bodo med seboj tekmovale za zavarovance in izvajalce in s tem bojda pocenile storitve in izboljšale njihovo kakovost; zdravstvene storitve je potrebno razdeliti na košarici bolj in manj potrebnih storitev, pri čemer bi manj potrebne morali državljani plačevati iz žepa, itd. Prostor mi ne dopušča razlage, da so ti predlogi katastrofalni, da bodo podražili in ne pocenili zdravstvene storitve, da bo zato za enak denar storitev manj in čakalne dobe daljše, da bodo ljudje morali iz lastnega žepa plačevati več, da bodo revnejši prebivalci ostali brez nekaterih storitev, in da bodo vojni dobičkarji na ruševinah javnega zdravstva zasebni izvajalci in zasebne zavarovalnice.