Ministrstvo za zdravje predlaga uvedbo nove dajatve na cigarete: tobačni cent. Gre za petdeset centov pri vsaki škatlici cigaret, ki bi jih namenjali varovanju zdravja, spodbujanju zdravega načina življenja in zmanjševanju škode zaradi kajenja. Ker domala ni dejavnika dobrega zdravja in tudi ne organa ali tkiva človeškega telesa, ki jim kajenje ne bi škodilo, bi ta denar lahko vlagali v katerokoli zdravstveno dejavnost in bi vselej upravičeno trdili, da ga uporabljamo za borbo proti kajenju in njegovim posledicam.  

Predlog ni nov: občasno se v programih ministrstva za zdravje ali pa v predvolilnih programih političnih strank ter povolilnih koalicij pojavlja že vsaj dvajset let. Prav tako ni nov odziv ministrstva za finance: kakor vselej ga odklanja. Po poročanju medijev se tokrat sklicuje na študijo ekonomske fakultete, ki napoveduje zelo velik padec prodaje cigaret in s tem prilivov v državni proračun.

Če dobro razumem, je finančna ministrica v pogovoru s svojo kolegico na ministrstvu za zdravje rekla približno tole: »Ne pljuvaj vendar v lastno skledo! Je že res, da zdravstvo dobiva samo tri odstotke svojega denarja iz državnega proračuna, ampak ker se bo zaradi tega neumnega predloga zmanjšal pritok denarja iz trošarin na cigarete, mu ne bomo mogli dati niti toliko.« Nasveta si morda ni upala dokončati, ampak brezprizivni zaključek akademikov z ekonomske fakultete prišepetuje naslednje: »Če hoče ministrstvo za zdravje več denarja, naj predlaga pocenitev cigaret. Ljudje bodo več kadili, denarja od trošarin bo več pa še pri pokojninah bomo nekaj prihranili. Samo v tem primeru bi zdravstvo lahko dobilo kak odstotek več.«

Davek na cigarete, ki bi se pretakal v zdravstvo, sproža tudi moralne očitke. Ali ni perverzno, da bi s tem krvavim denarjem, denarjem skorajšnjih rakavih in srčnih in pljučnih bolnikov reševali zdravstveno blagajno?  Kakor da bi se Cerkev preživljala s prodajo odpustkov: v obeh primerih potrebujemo za dober finančni izplen čim večje število grešnikov. Ali je borba proti grehu, če z njim služiš, res lahko iskrena in prizadevna?     

Ta pomislek drži, vendar ima drugega naslovnika. Nikakor to ni zdravstvo. Davek na cigarete ali alkohol je krvav za državo, če zaradi njega ne sprejema ukrepov, ki bi omejevali kajenje in uživanje alkoholnih pijač. Zdravstvo ne zahteva podražitve cigaret zaradi svojih finančnih zagat, temveč cilja na zmanjšanje števila kadilcev. Izkušnje kažejo, da ta ukrep deluje. V državah, podobnih Sloveniji, prispeva desetodstotno zvišanje cen tobačnih izdelkov k štiri odstotnemu zmanjšanju prodaje tobačnih izdelkov in ena do dva odstotka manjšemu številu kadilcev. Med mladostniki, ki imajo manj denarja, se število kadilcev zmanjša za pet odstotkov.

Zdravstveni delavci želijo, da kadilcev sploh ne bi bilo in da bi država izgubila sleherni cent trošarine na cigarete. Poleg neznanske koristi za zdravje ljudi in zdravstveno blagajno tudi državni proračun ne  bi bil prav nič prikrajšan. Moje telebansko poznavanje ekonomije pravi, da ljudje vedno porabijo svoj denar; če ga ne porabijo za cigarete, ga za nekaj drugega in to poveča prilive iz nekih drugih davkov. Morda se bo povečala poraba izdelkov, ki jih za razliko od cigaret proizvajamo sami, morda bo to povečalo investicije in zaposlenost, morda bo več dobička ostajalo doma, namesto da se steka k multinacionalkam. Ali je študija ekonomske fakultete to upoštevala?

Kritiki tobačnega centa trdijo, da bodo kadilci odšli po cigarete čez mejo in da bo zacvetel črni trg. Razlike v cenah že danes vplivajo na oba procesa: v Srbiji so cigarete cenejše za dva evra. Države se s to logično reakcijo kupcev spopadajo tako, da vzdržujejo ravnotežje: cene cigaret v Evropi naraščajo od vzhoda proti zahodu: v Sloveniji so višje kot na Hrvaškem, v Avstriji višje kot v Sloveniji in tako naprej. Na Norveškem so trikrat višje kot pri nas. Prepričan sem, da nizke cene na vzhodnih mejah preprečujejo Avstriji, da bi svoje cene bolj približala Nemčiji. Če se bodo cene povečale v  Sloveniji, bodo kmalu sledile tudi sosednje države.

Kupovanje čez mejo ni prisotno le pri cigaretah, temveč pri številnih drugih proizvodih, zlasti če niso samo cenejši, temveč tudi boljši. Kaj bi svetovala ekonomska fakulteta pri nuteli (opravičujem se za banalno primerjavo), ki jo uvažamo in prikazujemo kot original, vendar je v Italiji cenejša in boljša?

Študijo ekonomske fakultete je plačala multinacionalka Imperial Tobacco. V javnosti kroži še ena študija, ki se kiti z imenom ekonomske fakultete in ki je še bolj povezana z zdravstvom: »dokazuje« namreč, da je javno zdravstvo mogoče rešiti samo tako, da ga še bolj privatiziramo. Plačale so jo privatne zavarovalnice. Ali za tema študijama res stoji Ekonomska fakulteta? Morda njeno ime njeni učitelji zgolj zlorabljajo pri svojih zasebnih rabotah – ampak zakaj ob tem njihova ustanova molči? Ali nima kake strokovno-etične komisije, ki bi bedela nad vsakršno neoporečnostjo študij, ki nosijo njeno ime?

Če pa se motim in za temi javnimi uslužbenci, ki se prostituirajo za dodatni zaslužek, stoji tudi njihova ustanova, je akademska sfera res globoko zabredla. Imam razlog za pesimizem: ta ustanova je dala dva dekana in enega ministra za finance, ki so si dali izplačevati nezakonite dodatke. Eden od njenih profesorjev mi je že pred desetletjem dejal, da mu njegova fakultetna plača predstavlja zgolj žepnino. (Pozabil je, da mu daje tudi zdravstveno zavarovanje in druge ugodnosti socialne države.) Ker je po tem poznan, sem mislil, da se samo širokousti.