Ob vsakem nastopu nove vlade se mi zazdi, da v zmagoviti noči po objavi rezultatov bodoči mandatar doživi obisk skrivnostnega predstavnika neke velesile, ki mu ustno naroči, kakšna naj bo politična, gospodarska, socialna in ideološka usmeritev nove vlade. In doda prikladno količino korenčkov in palic. Kako bi bilo sicer mogoče, da nekatere obljube iz predvolilnega obdobja, zlasti tiste, ki bi izboljšale položaj velikega števila državljanov, izhlapijo, kakor da niso bile nikoli izrečene, nekatera zaklinjanja, da se nekaj, kar bi oropalo državljane in povečalo bogatenje elit, zanesljivo ne bo zgodilo, pa čez noč postane samoumevna obveznost, ki jo je potrebno prednostno uresničiti?
No, poleg teorije zarote obstaja tudi politično korektnejša razlaga: da se vladna ekipa, ki večinoma ni imela glasu pred volitvami, in strokovnjaki, s katerimi se obdaja, ne strinjajo s predvolilnim leporečenjem in zahtevajo popravke predvolilnih programov zmagovitih strank. Taki ljudje razpolagajo z veliko večjim znanjem kot navadni državljani; morali bi jim zaupati.
Ampak: ali obstaja kak dokaz, da vlado sestavljajo pametni in moralni ljudje, ki vedo, kaj je dobro za državo in njene državljane, in si za to tudi prizadevajo?
Predsednik vlade je prežet z idejo, da vlade ne sme kontaminirati s starimi obrazi, pri čemer je bistveno radikalnejši kot pripadniki politične desnice, ki s starimi obrazi mislijo na člane komunistične stranke in nosilce oblasti iz stare države, pa še v tem primeru spreobrnjencem voljno podelijo odpustek, če se zatečejo pod njihovo okrilje. Miro Cerar je doslednejši: v svojo stranko in ministrsko kvoto svoje stranke ne sprejema niti starih niti novejših pripadnikov oblastnih garnitur; vsi so po definiciji do vratu v marmeladi in škodljivi za moralno neoporečnost najnovejše oblasti čistih obrazov. To je skrajno tvegan pristop, ob katerem mi pride na misel izjava enega od novodobnih slovenskih politikov, da vse parlamentarne stranke skupaj komajda lahko sestavijo poldrugo vladno ekipo, ki bi bila sposobna vladati. Zato ima Cerar pravzaprav srečo, da imamo državo šele kratek čas; v nasprotnem primeru bi se mu namreč lahko zgodilo, da sploh ne bi našel nobenega niti omejeno primernega kandidata za izpraznjeno oblastno mesto, ker bi bili po daljši samostojnosti vsi kolikor toliko uporabni kadri izrabljeni že v prejšnjih vladah.
Kriteriji za izbiro tistih, ki vodijo državo, torej niso dobri: kar nekaj ministrov zaradi skromnih referenc ne poznamo in si bomo njihove obraze zapomnili le v primeru, če bodo ali so že zabredli v kak škandal, ne bodo pa pustili odtisa v našem spominu po svojem znanju, lucidnosti, modrosti in avtoriteti. Za marsikoga v vladni ekipi se zdi, da bi bilo bolje, če bi svoja stališča in namene prebiral z listkov papirja (kar nekateri tudi počno), kot da nas pred ekrani držijo na natezalnici, ali bodo njihovi stavki imeli rep in glavo in ali jih bodo izpeljali do konca. Nenehno izpričujejo slabo poznavanje svojega resorja in imajo velike preglavice z iskanjem argumentov.
Tudi če nekateri med njimi poskušajo pridobiti osnovno znanje, ki ga potrebujejo, kar bi bilo pohvalno, bodo za učenje porabili dobršen del svojega mandata in bodo brez lastnih vrednostnih opredelitev kot nepopisan list papirja lahek plen domačih interesnih skupin ali pa svetovalcev iz tujine, ki prav tako skušajo uveljaviti interese lobijev, ki jim pripadajo.
Posamezniki med njimi pa lastno nevednost uporabljajo za trditev, da doslej na njihovem področju sploh ničesar ni bilo storjenega in da domačega znanja ne premoremo, tako da ga morajo zato iskati v tujini. Ti bodo naredili veliko škode v prihodnjih mesecih in letih vladnega mandata, če bodo v resnici poskušali kreniti od začetka in bodo pri tem porušili tudi dobro potekajoče procese. Upamo lahko samo to, da se bodo kmalu upehali in ne bodo počeli nič, namesto da bi škodili.
Če sploh komu od ministrske ekipe, moramo odstope od predvolilnih obljub in pričakovanj volilcev pripisati peščici ministrov, ki s svojim znanjem in političnimi izkušnjami odstopajo od povprečnosti ostalih. Ti ljudje so popisani listi z lastnimi pogledi na to, kaj bi bilo potrebno storiti. Od njih pričakujemo strokovne in zdravorazumske odločitve – ali vsaj odločitve, ki jih lahko argumentirano utemeljijo kot neizogibne. Zakaj se potem z njimi – na primer v zvezi z razprodajo državnega premoženja – ne strinjajo tako številni strokovnjaki, da o razočaranih državljanih niti ne govorimo?
Moj novinarski prijatelji je pred nekaj leti zapisal približno tole: da bi bila prava sreča, če bi oblast vsaj polovico svojih prizadevanj porabila v prid državljanov in samo drugo polovico v prid lastnih interesov in interesov gospodarskih in finančnih lobijev – tujih ali domačih, kar v končni posledici spet pomeni prizadevanje za osebne koristi. Spominjam se, da me je ta njegov resignirani vzklik močno prizadel; vedno sem si predstavljal, da je to razmerje pri kolikor toliko spodobni oblasti mnogo bolj nagnjeno v prid državljanov. Danes se pridružujem njegovemu mnenju.
Kaj je huje: da zaporednih nekaj vlad razprodaja državo zaradi neznanja ignorantov ali da to počne ob jasnem razumevanju, kaj se dogaja? Glede na končni rezultat je vseeno.