Boštjanu so pri šestdesetih letih odkrili rak na prostati in ga potolažili, da je tumor majhen in da nič ne kaže, da bi kmalu nameraval prodreti v sosednje organe ali se zasejati drugod po telesu. Skratka, ima srečo v nesreči, da je zbolel za enim od najpočasnejših rakov, zaradi katerega skoraj gotovo ne bo umrl. Ampak, seveda, ker je sicer zdrav in utegne dolgo živeti, bo imel rak veliko časa za napredovanje, zato je vseeno smiselno, da se odstrani. Boštjanu je ob napovedi operacije odleglo, spada namreč med tiste ljudi, ki ob raku pomislijo na zajedalca, ki jih razžira od znotraj, in čeprav naj bi njegov rak menda to počel zelo počasi, bi veliko raje živel brez njega kot z njim. Zato je doživel pravi šok, ko je izvedel, da bo na operacijo moral čakati osem mesecev.

Kirurg urolog iz ljubljanskega kliničnega centra, ki sem ga povprašal po čakalnih dobah, mi je potrdil, da takoj, torej v roku enega meseca operirajo le bolnike z napredovalimi oblikami raka in take, ki imajo zaradi zožitve sečevoda vstavljen stalni urinski kateter, da pa je Boštjanovo stanje še daleč od te faze; morda do nje nikoli ne bo prišlo. Skrajno malo verjetno je, da bi se mu zaradi čakanja na operacijo izid njegove bolezni poslabšal. Res pa je, da medicina ni fizika in nikoli ni mogoče povsem izključiti, da bolezen lahko nepričakovano podivja. Podobno dolgo čakajo tudi bolniki z rakom ledvic, če je njihov tumor majhen: statistika namreč pravi, da rastejo v premeru povprečno en centimeter na leto in da začnejo metastazirati pri štirih ali petih centimetrih premera. Praviloma. Pripomnim, da se pri dveh centimetrih premera nikakor ne bi pustil prepričati, da z operacijo lahko odlašam še kak centimeter ali dva. Res je, pritrdi urolog, marsikateri bolnik me vpraša, ali ni zaradi tega raka umrl nekdanji predsednik vlade.  Ko nekomu z rakom povemo, da bo potrebna operacija, nato pa nanjo čaka dolge mesece, mu močno poslabšamo življenje.  

Moj bratranec Primož, čudovit človek, kadar je bil trezen, je svoje zadnje leto življenja prebil na berglah. Koleni je imel uničeni od težkega kmečkega dela, bolečine so se mu naselile tudi v kolkih in so bile zlasti ponoči tako hude, da je lahko zaspal le s pomočjo vse večjih doz analgetikov in alkohola. Na vrsto za vgraditev kolenskega sklepa bi prišel čez dve leti in večkrat je podvomil, da človek lahko zdrži tako dolgo. Potem si je nekega zimskega jutra na domačem skednju potisnil cev pištole v usta in si razstrelil možgane. Bil je alkoholik in tisti, ki smo ga poznali, smo imeli več razlag, kaj ga je potisnilo v brezup, ampak neznosna bolečina je zanesljivo spadala mednje.    

Telesna ali duševna stiska ne spremljata le bolnikov, ki poznajo svojo diagnozo in čakajo na zdravljenje: poznajo jo tudi tisti, ki čakajo na diagnostično obravnavo in jih preplavlja strah, da izgubljajo časovno bitko z neznano boleznijo, ki napreduje iz dneva v dan, tako da bo ob njenem razkritju zdravljenje prepozno. Kaj razmišlja nekdo, ki krvavi iz črevesa in ve, da je to lahko znamenje raka, ko mu povedo, da bo na kolonoskopijo čakal šest mesecev? Pred nekaj dnevi mi je na cesti neznanec pokazal otekle in skrivenčene prste na rokah in povedal, da včasih ne more več držati niti žlice. Na vrsto za pregled pri revmatologu bo prišel konec prihodnjega leta.

Res je, pri nekaterih boleznih so čakalne dobe domala izginile. Danes srčni bolniki ne umirajo več med čakanjem na operacijo pa tudi tisoči bolnikov, ki se skoraj slepi čakali na operacijo sive mrene po več let, so preteklost. Problem je podoben kot pri zaostankih na sodiščih in tudi rešitev je podobna: če je dotok novih primerov enak številu rešenih primerov, je potrebno z enkratnim dodatnim naporom počistiti zaostanek, nato pa je delo mogoče nadaljevati celo s prejšnjim tempom. Seveda je ključno vprašanje, koliko dela je potrebno za odpravo zaostanka. Za razliko od sodstva gre v zdravstvu v  večini primerov za majhne zaostanke, če jih primerjamo s celotnim obsegom dela v enem letu. Pred desetletjem smo tedanjih tisoč operacij na srcu povečali za nekaj sto in v nekaj letih je izginil rep čakajočih.  Pri operacijah sive mrene je bilo drugače: dotok novih bolnikov je bil znatno večji od števila opravljenih operacij, zato je bilo potrebno kar za petkrat povečati število posegov. Tudi to je uspelo.

Urolog mi pove, da na njegovi ustanovi letno operirajo kakih sedemdeset bolnikov z rakom ledvic, na seznamu pa jih vedno čaka kakih dvajset, ter dvesto bolnikov z rakom prostate, čaka pa jih šestdeset. Preseneti me majhno število čakajočih: ali tega dela ne bi bilo mogoče opraviti v dveh tednih? Kaj je razlog, da se rep ne odpravi? Izvem, da bi bilo kirurgov pravzaprav dovolj in da tudi operacijske dvorane ne bi bile problem. Obstaja pa stiska s posteljami v enotah intenzivne terapije ter premajhno število medicinskih sester, ki dodatnega priliva bolnikov iz operacijskih dvoran ne bi zmogle. Pa seveda oprema: ustanova potrebuje operacijskega robota: ne le zato, ker dokazano zmanjšuje število neželenih posledic operacije prostate, kot sta inkontinenca in impotenca, temveč tudi zato, ker mora učna ustanova, kot je klinični  center, držati korak s svetom tudi pri opremi, ki vse bolj prodira tudi na druga kirurška področja. Potreben je tudi denar za dodatne operacije, vendar le za čas, ko bi odpravljali zaostanek.     

Je že res, da denarja primanjkuje in da čakalne dobe obstajajo tudi na številnih drugih področjih diagnostike in zdravljenja. Ampak če bi zdravstvo, pri čemer ne mislim samo na izvajalce, temveč tudi na zdravstveno blagajno in ministrstvo, doumelo, da je vsem oviram navkljub mogoče vsako leto odpraviti enega ali dva najbolj kritična zaostanka, se danes ne bi hvalili samo z deset let starimi uspehi pri odpravi čakalnih dob na srčne in očesne operacije. Morda bi moj bratranec še živel.