Brittany Maynard se je pred pol leta odločila, da si bo prvega novembra z odmerkom zdravil skrajšala življenje, kolikor ji ga bo do takrat ostalo zaradi nezadržno napredujočega tumorja, ki so ga odkrili v njenih možganih na letošnji novoletni dan. Ko je aprila izvedela, da ima pred seboj še šest mesecev življenja, se je z možem preselila iz Kalifornije v Oregon, eno od petih držav v ZDA, ki zdravnikom dovoljujejo, da umirajočim bolnikom predpišejo smrtno dozo zdravila. Kot borka za pravico do dostojanstvene smrti je svojo namero javno oznanila, vendar je mrhovinarsko odštevanje minut pod okni svojega doma preprečila tako, da je nekaj dni pred dnevom vseh mrtvih sporočila, da je datum svoje smrti preložila. Dozo barbituratov je nato zaužila na napovedani dan in umrla v objemu svojega moža v njuni spalnici.  

Na podobne zgodbe smo se v zadnjih desetletjih navadili: samomor in pomoč pri samomoru je vsakdo, ki je to hotel, lahko gledal celo v neposrednem prenosu; prebrali smo tudi nekaj globoko doživetih dokumentarnih zapisov pričevalcev – in še več plitkih. Kar jo dela posebno, je mladost protagonistke, ki bi šele slabe tri tedne po svoji smrti dopolnila trideset let. Pomoč pri samomoru iščejo ljudje, ki so v povprečju stari čez sedemdeset let; mlade ljudi le redko prizadenejo bolezni, ki bi njihove predstave o nesmrtnosti čez noč porušile z vednostjo o končnem preostanku časa. Ta čas zdravniki zabrisujejo s statistiko, vendar ga ob bolnikovem vztrajanju ubesedijo s številko, ki velja zanj. Še šest mesecev, je izvedela Brittany, vitalna mlada ženska z dvema diplomama, ki je učila otroke v nepalski sirotnišnici, preživela nekaj časa v Indokini in Kostariki, zlezla na Kilimandžaro in dve leti po poroki šele urejala svojo nadaljnjo življenjsko pot. Dva tedna pred smrtjo je z obiskom Grand Canyona odkljukala še zadnje načrtovano potovanje s svojega seznama.

Njena zgodba  je povod, da zapišem tisto, kar nameravam že nekaj let: da sem spremenil svoje stališče in da podpiram uzakonitev zdravniške pomoči pri končanju življenja, če to zahteva umirajoči bolnik. Ne domišljam si, da bi moja spreobrnitev lahko vplivalo na javno mnenje; ta zapis sem  preprosto dolžan vsem tistim ljudem, tudi študentom medicine in bolnikom, ki sem jih v minulih desetletjih prepričeval o nasprotnem. Ne soočam se z boleznijo, vsaj po svoji vednosti še ne, ki bi me naredila odvisnega od lastnih strahov. Še več: ne vem, kaj bom v takem primeru sam izbral. Ampak prav za to gre: ko gre za lastno smrt, mora vsakdo imeti pravico izbire.  Ne gre za to, da argumenti, ki svarijo pred evtanazijo, ne bi bili tehtni; gre za to, da ima pravica izbire večjo težo.

Nasprotniki najpogosteje navajajo možnost zlorabe. Izbira posameznika se lahko spremeni v občutek dolžnosti do družine ali celo družbe, da je dolžan hitro umreti, da ne bi postal finančno ali čustveno breme.

Argument mnogih zdravnikov in zdravniških organizacij, da je predpisovanje smrtonosnih zdravil v temeljnem nasprotju z zdravnikovo vlogo, da rešuje življenja, ne vzdrži podrobnejše presoje:  zdravnikova dolžnost je tudi, da bolniku zmanjšuje duševno ali telesno trpljenje. Poleg tega zdravniška etika in zakonodaja dovoljujeta, celo narekujeta opustitev zdravljenja, ki na kratek rok podaljšuje življenje, če bolnik tako želi. Pasivna evtanazija torej. Bolnik lahko odkloni zdravila, dializo, mehanično srce, umetno ventilacijo ali prehranjevanje po sondi. Te opustitve so pogosto povezane s povečanim trpljenjem pred smrtjo. Čudna je etika, ki dopušča, da bolnika, ki odkloni zdravljenje, lahko prepustimo večjemu trpljenju, ne dopušča pa pomoči pri skrajšanju trpljenja.  

Pogosto je mišljenje, da želijo bolniki končati svoje življenje zato, ker  se bojijo, da jim v  dnevih agonije nihče ne uspel lajšati bolečin ali da bi umirali zapuščeni od vseh. Od tod izvira zaklinjanje stroke, da današnja medicina omogoča, da nobenemu umirajočemu bolniku ni treba trpeti bolečin in da dober zdravstveni sistem lahko omogoči, da bolnik umre dostojanstveno. Brittany Maynard se ni bala bolečin, bala se je tega, da ji bo bolezen ali pa zdravila, ki jih bo potrebovali za zmanjšanje bolečin in drugega trpljenja, oropali nadzora nad svojim telesom in zavestjo, to slednje pa je  bistvo življenja samega. “Najslabše, kar bi se mi lahko zgodilo je, da bi (s samomorom) čakala predolgo in bi mi zdravila odvzela avtonomijo, mentalne sposobnosti, da odločam sama o sebi.” Najbrž je imela v mislih svoje pogoste napade, podobne kapi, obdobja, ko ni prepoznala svojega moža, in bližajoče obdobje, ko zaradi napredujoče bolezni ali zdravil ne bi več obvladovala osnovnih življenjskih funkcij in ko bi za svoje najdražje predstavljala samo še rastlino, ki dneve ali celo mesece pred smrtnjo ne bi bila več Brittany in katere smrt bi vsi doživeli kot olajšanje zanjo in zase. Veliko je bolnikov, kot je bila Brittany, ki se bojijo tiste medicine, ki v  svoji želji po podaljševanju življenja za vsako ceno, neredko zaradi interesa proizvajalcev nepopolnih tehnoloških čudes, bolj povečuje trpljenje umirajočih kot da bi ga lajšala. I morali biti zavezani lajšanju trpljenja, ne njegovemu povzročanju.

In še filozofski argument o svetosti življenja –ali morda ideološki ali politični? Ali je svetost življenja v resnici absolutna? Zakaj naj bi bilo življenje po volji politike, religije in zdravniške stroke nedotakljivo pri morda edinem upravičenem primeru, ko želi o njem odločiti njegov trpeči lastnik, medtem ko o življenju in smrti milijonov nenehno odločajo oblastne elite in so milijoni kolateralne žrtve pohlepa in boja za oblast?

Zakon, ki ga potrebujemo, mora dati samo možnost zdravniške pomoči pri končanju življenja; že sedaj vemo, da jo bodo uporabili redki. Izkušnje iz drugih držav kažejo, da tretjina bolnikov, ki imajo na dosegu roke smrtno dozo zdravila, po njej nikoli ne poseže: pripovedujejo, da jim vednost, da jih imajo ob sebi, olajšuje življenje v preostanku dni. Tudi zdravnikom te pomoči ne gre zakonsko vsiljevati, zanesljivo se jih bo našlo dovolj, ki jo bodo sprejeli kot poslanstvo.