V kakršnikoli primerjavi, ki po določenem kriteriju razporedi ljudi, skupine, predmete in dogodke od prvega do zadnjega mesta, je nekdo zmagovalec in nekdo drug zasede zadnje mesto. Če na olimpijskih igrah v antični Grčiji kdaj niso mogli določiti zmagovalca teka, ker so za merilno napravo uporabljali oči in prihoda na cilj niso mogli zavrteti nazaj, omogočajo današnji instrumenti, da se na istem mestu  razporeda le izjemoma znajdeta dva tekmovalca. Da bi to preprečili, so od desetink sekunde prešli na stotinke in čisto mogoče je, da s tem drobljenje časa še ni končano – razen če ne bo tak razvoj dogodkov zavrla nenatančnost druge meritve, ki bo relativizirala natančnost prve: kako določiti  delček telesa, ki se je dotaknil ciljne črte. Kakorkoli, merjenje rezultatov na način, da zmaga samo eden, je v športu bistveno; že drugo mesto je veliko manj pomembno. Da ne govorim o naslednjih. Kar je po svoje krivično: predstavljajte si tekmovanje v teku na sto metrov, kjer vsi udeleženci že v kvalifikacijah tečejo pod desetimi sekundami, pa bo kljub temu nekdo zadnji.

Primerjave rezultatov in razporejanje po dosežkih od prvega do zadnjega mesta se uporablja tudi na ravni držav. Ker so možnosti za »trening« za taka »tekmovanja« še mnogo bolj neizenačene kot med športniki, merilne naprave pa mnogo manj natančne, ni razloga, da bi bil zgolj položaj na lestvici dvestotih držav razlog za ponos ali zaskrbljenost. Tudi tu lahko merilna enota, drobec »sekunde«, odloči, ali se država znajde na tridesetem ali petdesetem mestu. Ni tako pomembno, če je Slovenija na lestvici korumpiranosti v enem letu nazadovala za pet mest, saj je o tem verjetno odločil delček izgubljene točke pri neki arbitrarni oceni; pomemben je njen absolutni rezultat. Zaostanek od najboljše možne ocene. Če bi dosegli devetdeset odstotkov možnih točk, bi kljub temu, da bi bilo pred nami še vedno štirideset držav, lahko trdili, da smo uspešni pri obvladovanju korupcije.

Zato ni toliko važno, na katero mesto se je Slovenija uvrstila v ta teden objavljeni mednarodni raziskavi znanja PISA 2012. Važno je, koliko ji še manjka do zares dobrega rezultata. In važno je, ali napreduje proti temu cilju.

PISA je raziskava v dobrih šestdesetih državah, ki pri petnajstletnih dijakih na koncu obveznega šolanja ocenjuje, kako obvladujejo znanja in veščine, ki so bistvena za udejstvovanje v družbi. Važneje od tega, da so bili naši šolarji pri matematiki in naravoslovju nad povprečjem, pri razumevanju prebranega pa kot že nekajkrat doslej pod povprečjem, je njihov absolutni rezultat pri bralni pismenosti: komaj pet odstotkov  od več kot osem tisoč testiranih dijakov in dijakinj je v celoti razumelo prebrano besedilo in ga znalo primerno interpretirati, kar ena petina pa v besedilu ni zmogla odkriti koristne informacije in iz nje potegniti vsaj preprostega sklepa. Pri najboljših je bil ta rezultat prav obraten. In kar je enako pomembno: pri najboljših se rezultati še izboljšujejo, pri nas pa ostajajo od merjenja do merjenja enaki. 

Nesposobnost razumevanja besedila pomeni funkcionalno nepismenost. To pomeni, da oseba, ki sicer zna brati, tega znanja ne zna uporabljati. Komisija za razvoj pismenosti je v osnutku Nacionalne strategije za razvoj pismenosti opredelila funkcionalno pismenost kot “trajno razvijajočo se zmožnost posameznikov, da uporabljajo družbeno dogovorjene sisteme simbolov za sprejemanje, razumevanje, tvorjenje in uporabo besedil za življenje v družini, šoli, na delovnem mestu in v družbi. Pridobljeno znanje in spretnosti ter razvite sposobnosti posamezniku omogočajo uspešno in ustvarjalno osebnostno rast ter odgovorno delovanje v poklicnem in družbenem življenju.” Rezultati raziskav, ki jih je opravila komisija, so bili katastrofalni: le 60 odstotkov Slovencev je znalo v telefonskem imeniku poiskati določeno telefonsko številko, samo dobrih trideset odstotkov pa je na avtokarti znalo poiskati Ljubljano in Krško ter izračunati razdaljo med njima.

Pri funkcionalni pismenosti gre tako za razumevanje kot za tvorjenje sporočil. Tega slednjega raziskava PISA ne spremlja, sem pa globoko prepričan, da bi se tudi pri tej veščini Slovenci znašli zelo nizko. Ne le pri dijakih.

Nekaj izkušenj imam tudi sam. Pri recenziranju člankov, magisterijev in doktoratov sem nemalokrat naletel na izdelke, ki niso imeli ne repa ne glave,  kaj šele rdeče niti, ki bi se vlekla skozi besedilo od odstavka do odstavka, in ko sem v pogovoru z avtorji skušal odkriti, ali je morda problem na moji strani, se je praviloma izkazalo, da tudi oni niso  vedeli, kaj želijo povedati. Še huje, v študentskih letih sem se pri branju učbenikov in priročnikov svojih učiteljev včasih znašel pred enakim problemom. Določenega besedila nisem razumel ali pa sem v njem od odstavka do odstavka naletaval na nelogične in nasprotujoče si trditve, kar me je ob tem, da sem učno snov hotel razumeti, spravljalo v obup. Če sem se lahko dokopal do tuje strokovne literature, kar je bilo v tistih časih neprimerno težje kot danes, so se mi stvari kljub jezikovni pregradi vselej razjasnile. Ko gledam pri današnjih študentih njihove slovenske učbenike, nisem prepričan, da so se razmere kaj prida popravile. Ali gre morda za problem nerazvitosti slovenskega jezika, na katerega tu in tam nekateri opozarjajo? Bolj se nagibam k temu, da gre tudi v tem primeru za funkcionalno nepismenost, morda bolj značilno za inženirsko in naravoslovno okolje, ker ga v besedilih s področja družboslovja redkeje zaznam.

Skrajni čas bi bil, da opravimo analizo vzrokov in se lotimo njihovega odpravljanja. Drugače ne bomo razumeli niti tega, kaj z nami počnejo drugi, še manj pa se  bomo temu znali postaviti po robu.