Zli duh Mića Mrkaića me preganja že dobro desetletje, tako da celo v tem, da so usahnili njegovi jasnovidni članki, v katerih je opeval nevidno roko svobodnega trga, slutim neko nejasno nevarnost. Kje za vraga tiči ta človek, ki je še nedavno zmerjal svoje nevedne profesorje realsocialistične ekonomije s svetimi kravami, da bi nam razložil, zakaj njegove enačbe sistemsko ne delujejo niti v državah, ki stoletja dolgo živijo v kapitalističnem raju, kaj šele v Sloveniji? Ne dvomim, da nam guru neoliberalizma in  predsednik Strateškega sveta za gospodarski razvoj v Janševi vladi ne bi zabrusil, da za ideje tega genialnega modela nismo dovolj zreli, podobno kot so nas v prejšnjem obdobju prepričevali, da nismo zreli za komunizem in da pot do raja vodi skozi vice socializma. Kakorkoli, Mrkaić zanesljivo ne piše knjige »Izpoved ekonomskega morilca 2«, bolj verjetno bi taka knjiga imela naslov: »V krizi, ker me niste poslušali«. Preden je poniknil, je za seboj pustil nemajhno četico mladih posnemovalcev in h kesanju je pripravil tudi lepo število tistih, ki jih je psoval v svojih kolumnah. Spomnite se samo enega od »levih« ekonomistov in ministra v nekdanji »levi« vladi, ki je prostodušno izjavil, da so siromaki pač neizogibni kolateralni proizvod kapitalizma in da naj zanje skrbijo humanitarna društva. Da ne omenim navijanja Mrkaićevega naslednika v Janševi vladi za enotno davčno stopnjo, ki je med drugimi ekonomisti naletela na molk ali kvečjemu mlačno upiranje.

Naš finančni tabloid je na vidnem mestu objavil izjavo enega od ekonomistov mlade garde, ki jih – spet morda zaradi svoje obsedenosti z izganjanjem hudiča neoliberalizma – uvrščam med njegove častilce. Ta izjava se glasi: »Imamo kup zastonjkarjev, ki uspevajo na žuljih drugih ljudi. Tako pač sindikati to urejajo. Mislim, da so vsi politiki reve in si nobeden ne bo upal odpuščati v javnem sektorju, pa bi bilo nujno.«

Ta izjava trdi naslednje: da so sindikati krivi, da zastonjkarji uspevajo na žuljih drugih ljudi in da so politiki reve, ker ne odpuščajo v javnem sektorju. Izpeljava je jasna: v javnem sektorju so zastonjkarji. Njihovo odpuščanje je nujno.

Sindikati so zastopniki delavcev v pogajanjih z drugo stranjo: delodajalci in državo. Gre za dve strani, ki druga drugo izsiljujeta z nasprotujočimi si zahtevami, kar je značilnost tako imenovanega socialnega dialoga. Obema stranema lahko očitamo pristranskost, ampak pri najboljši volji ne razumem, zakaj so za zastonjkarje krivi sindikati. Če kdo, potem imajo mehanizme, ki naj odpravijo to kategorijo ljudi, država in delodajalci. Pri čemer mislim, da je odpuščanje le skrajni mehanizem, saj je pri dobri organizaciji in delovnih odnosih mogoče doseči, da tudi največji »lenuhi« poprimejo za delo.

Šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo predstavljajo več kot 60% zaposlenih v javnem sektorju, ministrstva skupaj s policijo in vojsko 17%, kultura 4%, pravosodje in občine po 3%, na vse ostale odpadejo drobci odstotkov. Vseh skupaj je dobrih sto šestdeset tisoč. Koliko naj bi bilo po mnenju avtorja izjave teh lenuhov? Pet procentov? Dvajset? Jasno je, da se pri tem ne bi mogli izogniti največjima segmentoma: zdravstvu in šolstvu. Za zdravstvo lahko zanesljivo trdim, da je že danes po številu zaposlenih na dnu evropske lestvice. Neposredni proračunski uporabniki (vlada, občine in upravne službe, skupaj dobrih štirideset tisoč) v odstotkih res presegajo velike države, vendar se pri tem namenoma zamolčuje dejstvo, da mora tudi majhna država opravljati domala vse dejavnosti kot velika in da mora zato imeti relativno več zaposlenih na teh področjih. Slovensko ministrstvo za zdravje ima manj zaposlenih oseb kot ima francosko ministrstvo samo uradov za posamezna področja, ampak v odstotku prebivalstva je to več. Res je, da imamo preveč občin, ampak poanta izjave je bila v lenuhih in v tem oziru ne verjamem, da imajo male občine kaj več lenuhov kot ostali deli javnega sistema.

Kakšne bi bile posledice, če bi na primer odpustili deset do trideset tisoč lenuhov v javnem sektorju? Bi to pomagalo gospodarstvu? Bi preostali zaposleni laže plačevali socialne prispevke za dodatno armado brezposelnih? Bi to prispevalo k njihovi večji produktivnosti? Ali bi obsežno odpuščanje v šolstvu in zdravstvu res ne poslabšalo dostopnosti do javnih uslug teh dveh dejavnosti in ju za dolga leta kadrovsko osiromašilo? Ali bi zmanjšana kupna moč prebivalstva povečala povpraševanje in proizvodnjo vsakdanjih dobrin?

In končno: podmena o lenuhih v javnem sektorju, implicitno pa o javnem sektorju kot pijavki na telesu gospodarstva (ki je tudi sicer priljubljena tema v razgovorih, kako iz krize), je strokovno in moralno mizerna in politikantsko vzpodbuja konflikt med plavimi in belimi ovratniki, med delavci in uradniki, v ozadju pa je kajpak neoliberalistična ideologija o prednosti zasebnega pred javnim sektorjem. Vitka država, fleksibilno zaposlovanje, privatizacija zdravstva in šolstva. Morda celo privatizacija vsega javnega sektorja skupaj z vlado – pardon, to slednje najbrž ne: vlade naj še naprej ostanejo reševalec propadlih zasebnih bank, obenem pa dežurni krivec za katastrofo, v katero vodi institucionalizacija pohlepa.

Ne le ta izjava, tudi prispevki večine drugih ekonomistov v medijih, ki so namenjeni javnosti, razkrivajo osupljivo pomanjkanje predlogov in strategij za izhod iz krize. Eden od dokazov tega tragičnega deficita idej je tudi delitev državljanov na marljive delavce in lene uradnike.