Zapisal bom takoj na začetku, da olajšam delo tistim, ki se z menoj rutinsko nikoli ne strinjajo in ki bi sicer do istega zaključka prišli šele nekje na sredini besedila: pišem kolumno, ki kaže vse znake koruptivnega dejanja. Pišem namreč o očitku Komisije za preprečevanje korupcije direktorju Kliničnega centra Simonu Vrhuncu, da je zagrešil dejanja, ki kažejo znake korupcije. Pišem z namenom, da ga vzamem v bran in to dejanje razglašam v skladu s pravili, ki se jih drži KPK, za dejanje, ki kaže celo več znakov korupcije kot pa tista, ki jih je zagrešil direktor KC. S Simonom sva vrsto let sodelavca in  v tem času je postal tudi moj prijatelj, pri čemer za visoko tveganost korupcije moje kolumne govori dejstvo, da sem bil nekoč jaz njegov šef, danes pa je on moj, in da z lepimi besedami o nekom, ki je z menoj v takem odnosu, zlorabljam položaj kolumnista z namenom, da bi tej osebi pomagal iz zagate, v kateri se je znašel. Pa tudi sebi: morda lahko poslej računam, da me na koncu leta ne bo odvrgel v penzijo na osnovi Zakon o uravnoteženju javnih financ.

Še najbolje bo, da tisti, ki ste zaslutili apologetski zapis o človeku, ki ga preganja KPK, prenehate brati.  

Saj vem, da ni važno, da gre za človeka, ki mu je potrebno od časa do časa reči, naj si kupi novo obleko, in ki si je za službeno vozilo omislil Škodo; marsikdo si najbrž misli, da gre za zlaganost: če bi bil res skromen, bi se moral postaviti po robu tudi skušnjavi, da se s tem javno hvali, in to tako, da bi si proti svojemu prepričanju omislil trikrat dražji avto, kakršne vozijo drugi direktorji.   

Še iz nekega drugega razloga si s tem pisanjem ne delam dobrega imena: sprašujem se namreč o ravnanju komisije, ki je z nedavno negativno oceno neke druge osebe, Janeza Janše, sprožila plaz, ki je pripeljal do njegovega padca kod predsednika vlade. Ali je taka komisija v trenutku, ko je na vrhuncu popularnosti, sploh dotakljiva? Za odgovor si bom izposodil primer napak v medicini. Tudi najboljši zdravnik lahko naredi napako, tudi najboljšim kirurgom umirajo bolniki pod nožem.  

Pravzaprav se je s tem zgodba začela: da bi v Kliničnem centru dosegli čim nižjo smrtnost pri operacijah otrok s prirojenimi srčnimi hibami. Takih operacij potrebujemo v Sloveniji kakih sto petdeset na leto, med njimi je tistih najzahtevnejših kaka tretjina. To je premalo za enega samega kirurga, vendar potrebuješ vsaj dva, če hočeš zadostiti potrebam v času, ko je eden odsoten. Nujna posledica je, da kirurg v takem okolju ne pridobiva dovolj izkušenj. Zato obstajajo v svetu posamezni centri, ki opravljajo redke posege za  vso državo ali za nekaj držav skupaj. Spominjam se obdobja, ko je  bila smrtnost pri otroških srčnih operacijah v Kliničnem centru nekajkrat višja kot v najboljših svetovnih centrih. Odločitev, da bi te otroke operiral izkušen kirurg iz tujine, je bila torej pravilna, poleg tega pa tudi nujna, saj je KC takrat zapustil edini zdravnik, ki je dotlej opravljal te operacije.

Izbrani kirurg iz Izraela opravi kakih štiristo srčnih operacij otrok na leto. Operira v več državah, v preteklosti tudi ZDA, in ima poleg izraelske že dolga leta tudi ameriško licenco. Napaka, ki naj bi jo storila že Vrhunčeva predhodnica na mestu generalnega direktorja KC, je bila, da je z njim sklenila avtorsko pogodbo, ki ne zahteva slovenske licence, morala pa bi skleniti podjemno pogodbo, ki tako licenco zahteva. Kakšna nezaslišana korupcija: ni važno, če človek operira v več državah, važno je, da po slovenski zakonodaji malodane ni zdravnik, pa so mu vseeno omogočili, da operira. Naj pojasnim, kaj je moral ta strokovnjak, ko se je »lopovščina« razkrila, storiti: naložili so mu opravljanje izpita iz sodne medicine, kar je od njega zahtevalo, da se je učil našo zakonodajo. Medtem, ko je to počel, mu je Vrhunec zamrznil pogodbo in sedem naših otrok je moralo v tujino, kar je zavarovalnico stalo kakih pol milijona evrov. Seveda so Vrhuncu očitali zapravljanje denarja.    

Ampak komisija ni upoštevala niti tega, da je Vrhunec takoj, ko je z lastnim nadzorom razkril, da z Izraelcem ni bila sklenjena ustrezna pogodba, takoj zaustavil njegovo delo in  dosegel, da ni poslal Slovencev k vragu, temveč se je učil sodne medicine in celo razpolovil svojo ceno. Ne: direktor bi moral očitno že z dnem nastopa svoje službe vedeti za vseh sedem tisoč delavcev KC, ali so njihove pogodbe pravilne. Ali to pomeni, da  mora nov direktor vselej podvomiti v vse, kar je storil njegov predhodnik? Naj dodam, da nobena od obeh pogodb ne pomeni finančnega privilegija za kirurga in sta tudi v pogledu dajatev za državo izenačeni.

Predstavljajte si, da ostane edina ustanova v državi, ki take operacije opravlja, brez srčnega kirurga za otroke. Predstavljajte si strošek za zavarovalnico za sto petdeset operacij v tujini, če jo je sedem otrok stalo pol milijona? Kdo bo pojasnil staršem otroka, ki moder po vse telesu hlasta za zrakom, da sicer imamo izvrstnega kirurga, vendar ne sme operirati, preden ne opravi izpita iz sodne medicine?  In predvsem: kateri strokovnjak – in to ne vrhunski, samo dober in izkušen – bo zapravljal svoj čas, ki ga namenja bolnikom, da bo izpolnjeval zahteve zaviralne zakonodaje neke državice, ki bolj ovira kot omogoča prihod tujim strokovnjakom celo v primeru, če jih krvavo potrebuje?  Ali morajo res enaki pogoji  veljati za strokovnjake, ki svoje znanje dokazujejo s svojim delom in rezultati, kot za neznane mlade zdravnike z diplomami sumljivih fakultet iz sumljivih držav?

Naj bo: zakon je zakon in šlo je za neustrezno pogodbo. Ampak pri najboljši volji ne vem, kje je tukaj korupcija.