Kadar gre za zdravstveni denar, so delodajalci običajno zelo previdni, da ne bi preveč razdražili delavcev in državljanov nasploh. Svoje sicer ob vsaki priložnosti prisotno navijanje za kleščenje zdravstvenega proračuna opremljajo z diplomatskimi izjavami o potrebni racionalizaciji, konkurenčnosti gospodarstva in novih delovnih mestih. Ampak tokrat se je predstavnica delodajalcev in predsednica upravnega odbora naše zdravstvene blagajne Tatjana Čerin počutila tako močno, da si je dala duška. “Rezerve v zdravstvu so zelo velike. Mi še ožemati nismo začeli,” je rekla. Nisem bil sicer zraven, da bi videl, kakšna telesna govorica je spremljala to ošabno provokacijo, ampak kar vidim jo, kako z obema rokama zvija bolniško rjuho, iz katere curlja denar.

Skoraj ni dvoma, da je veter v jadra tega orgastičnega izbruha spustila predstavnica sindikata in podpredsednica odbora Lučka Bohm, ki je prva odločno podprla varčevalne ukrepe ZZZS. Če jemanje denarja bolnišnicam podpre sindikat, zagovornik interesov delavcev in nepomirljivi nasprotnik delodajalcev, slednjim res lahko popustijo zavore. Štiriročno ožemanje torej.

Za bolj polno mero je Čerinova z izbiro besed izzvala ministra za zdravje, ki je na začetku svojega mandata zatrdil, da je zdravstvo že dodobra ožeta pomaranča. Kdo izmed njiju laže?

Prepričan sem, da Čerinova kot dolgoletna članica upravnih teles zdravstvene blagajne ni pozabila predzadnjega ožemanja zdravstva iz leta 2009, ko je ZZZS znižal cene zdravstvenih storitev za 8,5 odstotka, pri čemer je od izvajalcev terjal izvedbo programa v nespremenjenem obsegu. In če zdaj pri 1100 milijonih evrov vzameš bolnišnicam še 30 milijonov, ali je to sploh kakšno resno varčevanje? Najbrž se Čerinovi zdijo ti odstotki za resno ožemanje preskromni – in to kljub temu, da delodajalci vselej složno zavpijejo, da bi že za delček odstotka povečana prispevna stopnja za zdravstvo uničila gospodarstvo.

Oglejmo si, kako “makro” številke delujejo na “mikro” ravni: ljubljanskem Kliničnem centru. Zaradi ukrepov iz leta 2009 je UKC izgubil 28 milijonov evrov, ukrepi tega tedna pa bodo tej vsoti dodali še 12 milijonov. Štirideset milijonov je 10 odstotkov denarja, ki ga UKC prejema od zdravstvene blagajne. Malo? Pojdimo naprej: 65 odstotkov denarja porabi UKC za plače, skupaj z amortizacijo in nekaterimi drugimi izdatki pa se vsota, pri kateri UKC vsaj na kratki rok ne more pomembneje varčevati, poveča na 70 odstotkov oziroma 280 milijonov. Plače so določene s kolektivnimi pogodbami, ki jih varujejo sindikati, in jih ne more znižati niti država, kaj šele uprave bolnišnic. Kdor v to dvomi, naj se spomni zdravniških stavk v zadnjem desetletju. Tudi rezerve pri dopolnilnem delu so bile v zadnjem obdobju praktično izčrpane. Čerinova, ki daje za vzor zasebni sektor, namiguje na odpuščanje. Klinični center ima v primerjavi z ustanovami v EU, ki opravijo podobno količino dela, za 30 do 40 odstotkov manj zaposlenih. Podatek, da je Slovenija po številu zdravnikov in medicinskih sester na dnu Evrope, smo v zadnjih letih tudi uradno priznali, država pa je sprejela ukrepe, da bi z manj ovir zaposlovali zdravnike iz drugih držav. Odpuščanje bi bila torej norost.

Kaj pa večja učinkovitost dela? Ena od notoričnih laži, ki se ob priložnostih, kot je sedanja, širijo v javnosti, je, da je zdravstvo edina preostala panoga v državi, ki še ni povečala učinkovitosti in produktivnosti svojega dela. Direktor ZZZS Fakin ob vsaki priložnosti deli arhaične nauke direktorjem bolnišnic, kje jim odteka denar, s čimer dokazuje, da ne razume sistema financiranja, ki ga vodi. Čisto nič ga ne bi smelo brigati, ali zdravniki ponoči dovolj delajo ali če čez dan predolgo pijejo kavo, prav tako kot se kupec avtomobila ne spušča v to, ali ima avtomobilska tovarna preveč zaposlenih delavcev; zanima ga samo cena. ZZZS bi torej moral selektivno analizirati cene zdravstvenih storitev in ugotavljati, ali so nekatere prenapihnjene. Namesto tega pa uveljavi takrat, ko mu zmanjka denarja, vedno isti ukrep: zmanjšanje prihodkov vsem izvajalcem po vrsti, pri čemer vedno najbolj oškoduje tiste, ki so že dotlej najbolj varčevali.

Seveda je za ZZZS zelo prikladno, da vztraja v svoji vlogi pasivnega razdeljevalca zdravstvenega denarja, saj lahko vselej izjavi, da lahko razdeli samo tisto, kar ima. Ob tem ne pozabi dodati, da se za bolnike ne bo nič spremenilo, in s tem prenese odgovornost na izvajalce. Če bi sprejel vlogo aktivnega kupca storitev, bi moral v sedanji situaciji dokazati, da je nekatere storitve mogoče kupiti ceneje (tudi tako, da bi iskal cenejše izvajalce in s tem vzpodbudil konkurenco), ali pa bi moral javnosti pošteno povedati, da zavarovancem ne more kupiti toliko storitev kot doslej. Ampak izjaviti kaj takega je smrtni greh oziroma politični samomor. Velja aksiom, da volilci manj kaznujejo lepo laž kot grdo resnico.

Kar se UKC tiče, mu bo 40 milijonov zmanjkalo tam, kjer mu jih lahko: pri preostalih 120 milijonih, ki jih porabi neposredno za bolnike: za zdravila, preiskave, material, pripomočke in prebivanje v bolnišnici. Za te stvari bo v primerjavi z letom 2009 kar tretjina denarja manj!

Zato Fakin, Čerinova in vsi tisti poznavalci zdravstvenega sistema, ki pravijo, da varčevanje ne bo šlo na škodo bolnikov, lažejo. Prepričan sem, da bo Čerinova to trditev zlahka zavrnila. Še več: pričakujem, da nas bo razsvetlila, kako je mogoče še znatno bolj ožeti zdravstvo, seveda brez škode za bolnike. Zakaj ne bi bili končno deležni odgovora na ključno ekonomsko, kulturološko in zdaj še zdravstveno vprašanje slovenskega naroda, kako navaditi konja, da bi jedel iz prazne vreče.