V Sloveniji se to že dolgo ne dogaja, ponekod pa še vedno doživim to, kar je  bil sestavni del mojega zgodnejšega življenja: da na sestanku polovica prisotnih potegne iz žepa cigarete iz žepa in prične osrečevati drugo polovico z oblaki tobačnega dima. Ali da v restavraciji od sosednjih miz priplava vonj in okus prižganih cigaret, ki se jim nekateri nočejo odpovedati niti med predjedjo in glavnim obrokom, kaj šele ob kavi. Je pa tudi pri nas še veliko takih, ki menijo, da so storili dovolj, če te z dobrikajočim izrazom na obrazu vprašajo: ali bi vas motilo, če prižgem?

Kar dolgo je trajalo, da sem se temu posiljevanju uprl. Psihologija je namreč preprosta: ljudje neradi odklonimo prošnjo nekoga, s katerim smo v prijateljskem ali poslovnem pogovoru, če za to ni potrebna velika žrtev. Kaj pa navsezadnje lahko stori ena cigareta, ki jo bodo pokadili v naši bližini? Zato ob takem vprašanju veliko vprašanih popusti. 

Omahljivce bi rad prepričal, da je vprašanje »bi vas motilo, če kadim?« zelo nevljudno. Ni tiste vrste, kot na primer: »bi vas motilo, če slečem suknjič?«; bolj ustreza vprašanju: »bi vas motilo, če vam pljunem v kozarec?« Nanj moraš biti pripravljen in vnaprej vedeti, kako ga boš zavrnil. Sam vse pogosteje odvrnem, da ne le, da me moti kajenje, temveč me moti že samo vprašanje. In če je potrebno, pojasnim sogovorniku, da me z njim potiska pred neprijetne izbire. Z odklonitvijo se bom počutil nevljudnega, netolerantnega in v njegovih očeh bom izpadel kot protikadilski gorečnež, ki je zaradi dlakocepske doslednosti pripravljen postaviti na kocko toplino odnosa s svojim sogovornikom. Če bom privolil, bom to doživel kot izsiljeno pristajanje na nekaj, kar mi škoduje, in ta občutek se bo prav tako na neugoden način dotaknil najinega odnosa.

Vendar pa je v nekaterih okoliščinah to vprašanje težko zavrniti. Kako naj se odzove novinec na delovnem mestu, ko mu starejši sodelavec, s katerim bo delil pisarno, izreče dobrodošlico in doda, da upa, da mu ne bo odrekel dolgoletne navade, da kadi za svojo mizo? Mnogi pa sploh ne dobijo priložnosti, da bi se izrekli, ker jih nihče nič ne vpraša. Kadar kadi šef in daje potuho ostalim kadilcem, imajo nekadilci  bolj malo možnosti. Ali pa natakarji v barih. Nekoč sem vprašal enega od njih, ki je mešal pijače v sredini kolobarjastega točilnega pulta, izza katerega so gostje z vseh strani puhali vanj oblake dima, ali je kdaj doživel, da bi kdo vsaj zaradi lepšega izrekel kakšno besedo opravičila, pa je odmajal z glavo. Počutim se kot koš za smeti, je rekel. Pravijo mi, da to spada v opis delovnega mesta tako kot delo na višini. Ampak tam morajo vsaj poskrbeti za varovanje. Ali naj začnem nositi masko?  

 Pasivno kajenje je krivo za dobrih deset odstotkov vseh rakavih obolenj med nekadilci in to celo ob predpostavki, da je samo polovica med njimi redno izpostavljena tobačnemu dimu. V primeru, da doma kadi tretjina mater, je to krivo za četrtino pljučnih bolezni pri otrocih. Če evropsko statistiko prenesemo na domače razmere, umre zaradi pasivnega kajenja na delovnem mestu vsako leto petnajst ljudi, zaradi pasivnega kajenja na domu pa skoraj tristo. To je trikrat več kot umre ljudi v prometnih nesrečah. Med delovnimi mesti so najbolj izpostavljeni zaposleni v barih in nočnih klubih, kjer so koncentracije nikotina in drugih sestavin tobačnega dima  v zraku več desetkrat višje kot na drugih delovnih mestih, kjer se prav tako kadi. Delavci v barih in restavracijah dvakrat pogosteje umirajo za pljučnim rakom kot drugi zaposleni. Pa ne gre samo za pljučni rak,  kajenje je tudi eden od glavnih dejavnikov tveganja za srčni infarkt, možgansko kap in zamašitev arterij na nogah, ki vodijo do amputacij. Pasivno kajenje je pri teh boleznih še bolj »učinkovito« kot pri raku, saj je tveganje zanje samo za polovico manjše kot pri aktivnih kadilcih. 

Zato je potrebno pozdraviti zakon, po katerem  bo kajenje tudi pri nas prepovedano v vseh zaprtih javnih prostorih. Odveč je obžalovati, da  bi bili lahko s takim zakonom prvi v Evropi in bi nas svet poznal po tem, po čemer danes pozna Irsko, če bi politika že prej sledila predlogom strokovnjakov, ki so na tem področju v Sloveniji zelo aktivni. Strah pred odklonilnim javnim mnenjem, predvsem pa pred lobiji, ki iz človeških razvad kujejo kapital, hromi naše politike. Tudi Irska, ki je prva sprejela tako zakonodajo, je bila premalo, potrebne so bile še Švedska, Italija, Francija, Velika Britanija in tretjina držav ZDA, da se je opogumilo tudi naše Ministrstvo za zdravje. Pa vendar bomo še vedno med prvimi v Evropi in zato lahko samo upamo, da državni zbor zakonu ne bo podstavil noge.

Še več, upam, da bo zakonodajalec upošteval še druge predloge strokovnjakov. Na primer, da mora biti na vsaki škatlici cigaret natisnjena številka telefona, na katerem je mogoče dobiti nasvete za opuščanje kajenja. Ali da je potrebno kadilcem, ki so sprejeti v bolnišnico, omogočiti  odvajanje od nikotina. Ni dvoma, da bo javna razprava navrgla še druge koristne predloge. 

Vendar je največje število žrtev pasivnega kajenja tam, kamor zakon ne seže, to je na naših domovih. Dom je za državo nedotakljiv in tako je tudi prav, vendar je zato odgovornost vsakega posameznika do ljudi, s katerimi živi, toliko večja. Ob današnjih dokazih, kolikšno škodo povzroča kajenje nosečnice še nerojenemu otroku in kajenje staršev njihovim otrokom v času odraščanja, se sprašujem, ali tudi tega ne bi veljalo uvrstiti med oblike nasilja nad otroki. Zato je smiseln še en predlog, ki ga strokovnjaki želijo vključiti v zakon: prepoved kajenja v avtomobilu v prisotnosti mladoletnega otroka.

Seveda mi je jasno, da tega določila ne bo mogoče sankcionirati z inšpektorji, ki  bi prežali na parkirane avtomobile, imelo pa bi  veliko sporočilno vrednost pri osveščanju tistih, ki ne pomišljajo kaditi ob otroku v avtomobilu: da škodijo svojemu otroku tako zelo, da je to tudi zakonodaja razglasila za nesprejemljivo dejanje. In nekateri bodo ob tem napredovali do spoznanja, da kajenje na domu ni nič manj škodljivo, čeprav država nanj nima vpliva. Čisto zanesljivo pa bodo doživeli najmanj to, da jim bodo odraščajoči otroci v nekem trenutku to očitali. Upravičeno.