V zadnjem času se vse več ekonomistov odloča, da  bi kot dobrohotni učitelji na čim bolj preprost način poučili neuko ljudstvo, kaj je dobro in kaj ni dobro za zdravstvo.  Pri tem so sveto prepričani, da je vse, kar je potrebno storiti, to, da ljudem vbijejo v glavo nekaj ekonomskih postulatov, da bodo končno razumeli, da mora tudi zdravstvo sprejeti načela trga in konkurence, pa bodo rešeni vsi njegovi problemi od neučinkovitosti in slabe tehnološke opremljenosti do slabe kakovosti storitev.

Zdravstvo je – kakor je zapisal eden od članov združbe, ki si je nadela neskromni naziv Inštitut za ekonomske raziskave v zdravstvu – zgolj ena od gospodarskih panog. Njihov kronski dokaz temelji na delitvi storitev na javne in zasebne. Zdravstvene storitve so zasebne, ne pa javne, in ker je temu tako, sodi zdravstvo v privatni sektor. Enostavno kot pasulj. Pravzaprav naravna zakonitost.

Po tej grobi delitvi, ki olajša razumevanje snovi ekonomskim brucom, je temeljna razlika med dvema vrstama dobrin v stopnji, do katere koristijo samo enemu uporabniku in v kolikšni meri se s svojimi učinki – eksternalijami – prelivajo k  večjemu številu ljudi. Kot primer javne dobrine navajajo svetlobo ulične svetilke, ki koristi vsem mimoidočim, obenem pa je nihče ne bi postavil sam. Zato zanjo poskrbi država. Tipična javna dobrina naj bi imela dve pomembni lastnosti. Prva lastnost je, da vsak dodatni uporabnik ne omejuje drugega in da se stroški zaradi njega ne povečajo: tak primer je že spet ulična svetilka. Vendar že pri cesti, ki je prav tako javna dobrina, naletimo na problem, da se z naraščanjem prometa povečujejo obraba in stroški, pa tudi njena koristnost za posameznika se v prometnih konicah drastično zmanjša. Druga lastnost javne dobrine je, da ljudem ni mogoče preprečiti, da je ne bi uporabljali. Tudi to velja v različni meri: ljudem res ni mogoče preprečiti brezplačnega uživanja blagodati ulične svetilke, lahko pa jih s cestnino odvrnete od uporabe avtoceste. Ali z visoko šolnino od študija.

Večina ekonomistov izza okopov svoje definicije vpije, da zdravje posameznika ni javna dobrina, saj so eksternalije pri večini zdravstvenih storitev neznatne ali pa jih sploh ni. Kako neki lahko srčna operacija za enega  bolnika koristi tudi drugim? Od tu naprej so si pogledi k sreči bolj vsaksebi: medtem ko nekateri iz tega izpeljujejo, da so zdravstvene storitve zasebne in morajo biti prepuščene nevidni roki trga, drugi menijo, da javnih in zasebnih dobrin ni mogoče ločiti z udarcem sekire; prehod med njimi je zvezen. Država lahko nekatere med njimi na podlagi politične presoje opredeli kot »javne dobrine« ali jih na enak način izloči s tega seznama, pri čemer igrajo glavno vlogo vrednote v družbi, politična ideologija na oblasti in interesi kapitala; žal je po vplivnosti vrstni red ravno obraten. Nekateri ekonomisti jih imenujejo »zaslužne« ali meritorne dobrine: to so tiste dobrine, ki bi morale biti dostopne vsem ljudem ne glede na njihovo zmožnost ali pripravljenost, da jih plačajo sami, ali pa jih je tako malo, da je dostopnost do njih potrebno regulirati. V času lakote na primer država deli živilske bone. Kaj pa voda? Tisti, ki jo pije, ne poteši žeje drugih, torej je voda tipično zasebna dobrina. In res privatizacija vodnih virov poteka v svetu že daljši čas. Nekoč  bo  voda dajala večje profite kot nafta – pa tudi stranski učinki bodo podobni. 

Vzemimo primer iz zdravstva: posamično cepljenje koristi samo cepljeni osebi, če pa dosežemo visoko precepljenost prebivalstva, lahko zaustavimo širjenje bolezni tudi med tistimi, ki niso cepljeni. Podobne učinke bi našli pri temeljnih raziskavah v medicini in drugih znanostih, varovanju in vzpodbujanju zdravega načina življenja ter zagotavljanju ustreznih sanitarnih razmer. Pravzaprav so nekatere od teh dobrin že dolgo zapakirane v področje javnega zdravja in spadajo tudi po mnenju ekonomistov v domeno javnega interesa. Ampak: kaj pa operacija sive mrene ali operacija srca? Pripadniki samozvanega inštituta bodo zanesljivo vztrajali, da v zdravstvenem varstvu prevladujejo dobrine, ki so tipično zasebne.

Eden od njih je nekoč zapisal, da operacija srca (morda pa je govoril o jetrih) koristi samo tistemu, ki je operiran, torej je zasebna dobrina. Na trg z njo torej, je rekel. Bolnik, ki nima denarja, je pač ne bo deležen. Jo bo pa zdravstveni trg toliko bolj ponujal bolnikom, ki imajo kaj pod palcem. Pa če jo res potrebujejo ali pa malo manj res. Še večji izziv za tak trg nastopi, ko je določenih dobrin premalo, na primer organov za transplantacije. Kaj lepšega za trgovce z organi, da  bolnemu milijonarju prodajo za nezaslišano ceno ledvico, ki si jo je v  borbi za preživetje dal za petdeset dolarjev izrezati siromak iz Indije! Da ne govorim o pridobivanju primernih trupel, ki nudijo  več organov hkrati. Govori se, da že potekajo dražbe organov, na katere v zasebnih klinikah čakajo bogataši. Za ekonomiste, ki trdijo, da je zdravstvo gospodarska dejavnost, mora biti čudno samo to, da so dražbe tajne. Organi imajo visoko ceno in lahko bi jih ponujali skupaj s slikami impresionistov. Obstajajo še drugi razlogi, zakaj večina zdravstvenih storitev ne ustreza opisu običajne zasebne dobrine. Vednost, da je bil moj sosed operiran na srcu, mi daje občutek varnosti, da bom tudi sam prišel do operacije, če jo bom potreboval. Ta občutek je ena najbolj dragocenih socialnih vezi v družbi in kar se moje ne-ekonomske pameti tiče, je to dejstvo čisto dovolj, da v tudi povsem individualni storitvi vidim pomembne eksternalije. Prepričanje, da te družba ne bo pustila umreti, če boš potreboval zelo drago zdravljenje, ima veliko etično, socialno, pa tudi gospodarsko in politično vrednost. Razdelitev državljanov na tiste, ki so jim dostopne vse storitve, in tiste, ki so jim na voljo le najnujnejše, pomeni slabše možnosti za dobro zdravje širokih slojev prebivalstva. Posledice so predvidljive: slabša produktivnost, socialna dezintegracija družbe in fizično ločevanje družbenih razredov v strahu enega pred drugim.