Borat pROMovira sLOVEnijo

Dnevnik · 11. november 2006

Predsednik vlade Janez Janša pazi na stroške, saj jih je v zvezi s praktičnim reševanjem izbruha nestrpnosti do Romov v Ambrusu omenil nekajkrat. Na tiskovni konferenci je postavil vprašanje, ki je zvenelo retorično, ali bi bilo nemara ceneje v Ambrusu trajno vzdrževati 200 specialcev. Ker je skoraj zanesljivo imel v mislih zaščito Romov pred Slovenci in ne obratne možnosti, to vsekakor nekaj pove o obsegu nestrpnosti in nasilja, ki so ga Slovenci sposobni uresničiti po premierovem mnenju. Osebno sem pretresen nad tolikšnim domnevnim zverstvom pripadnikov naroda, ki mu tudi sam pripadam. Strokovnjaki za izgrede menijo, da je v času, ko izgredniki že vihtijo pesti, palice in vile na prostoru, ki lahko v naslednjih minutah in urah postane prostor pogroma, potrebno razmerje med njimi in »specialci« (uporabljam predsednikov izraz) deset proti ena, kasneje pa bi za ohranjanje miru lahko skrbela dva ali trije policisti. Ampak za predsednika je znano, da je skrben analitik in načrtovalec. Morda je imel v mislih delo v turnusu, pa odsotnosti zaradi dopustov, bolezni in poškodb na delovnem mestu in ne nazadnje tudi to, da bi lahko nekateri specialci, kot se domoljubnim slovenskim fantom spodobi, prestopili med slovenske državljane Slovenije in složno z njimi mlatili po ne-slovenskih državljanih Slovenije. Morda ga je o mnogo večji nevarnosti v tokratnem primeru podučila tudi javna televizija, ki je večkrat prostodušno predvajala grožnjo enega izmed krajanov: »Bo pa tamle gor masaker, stoprocentno. Požgem vse. Tukaj pred kamero povem, milijon procentno.« Ko sem gledal Borata, se mi je zdel zaradi tega manj zabaven, kot bi mi bil dva tedna prej, in tudi pomisleki nekaterih kritikov, da film s svojim pretiravanjem tu in tam preseže mejo dobrega okusa, se mi ne zdijo utemeljeni. Na primer, naj Bush zaradi terorizma zradira cel Irak in izpije kri iraškim otrokom. Ali, ko ga v  trgovini z avtomobili zanima, kako hitro moraš voziti težak džip, da do smrti povoziš čim več Židov in da pri tem ne opraskaš karoserije. Nacionalka je poskrbela za resničnostni šov: Borat se oglaša v živo.

Ali so to izjavo predvajali tudi v tujini, sicer ne vem, ampak če bi bil jaz urednik kakega medija v sosednjih državah, bi nemudoma poskrbel za to. Navsezadnje je pravo olajšanje, če lahko svojim državljanom sporočiš, da težav z nestrpneži in rasisti »nimamo samo mi, ampak jih imajo tudi sosedi«. V času, ko Borat promovira Kazahstan in ZDA, bo tudi Slovenija užila del te promocije.

International Herald Tribune je po tem, ko je dramatično opisal, kako je bila družina Strojanovih pod pritiskom drhali, ki jim je grozila, da jih bo pobila, prisiljena zapustiti svoje domovanje, pri čemer je njihovo izselitev izpeljala oblast, zapisal še naslednje: »To dogajanje je v nasprotju s sliko Slovenije kot najbolj razvite in najbogatejše izmed vzhodnoevropskih držav, ki so se pridružile Evropski uniji pred dvema letoma. Slovenija se hvali, da pri njej ni etničnih napetosti, ki so obvladovale preostalo Jugoslavijo, od katere se je odcepila leta 1991. Zaradi vladne vloge pri prisilni odstranitvi Strojanove družine spada incident po mnenju skupin za človekove pravice med najresnejše napade na romsko skupnost v zadnjem desetletju. In sedaj tudi druge občine zahtevajo odstranitev Romov.« Naj zapišem še nekaj odzivov avstrijskih piscev internetnih pisem bralcev na poročanje njihovih časopisov: »Kako daleč smo od genocida?« »Vedno sem mislil, da so tisti, ki so zlobni, Srbi.« »Gotovo so bili Srbi, Slovenci nikogar ne ogrožajo.«

Seveda bi lahko – pa še upravičeno – rekli, naj pometajo pred svojim pragom. Ampak tudi naši mediji kritično poročajo o kršitvah človekovih pravic drugod po svetu, še zlasti v sosednjih državah. Tokrat smo mi na tapeti. Na tapeti ni toliko incident kot odgovor oblasti nanj. Niso glavni problem ljudje, ki dobesedno razumejo Boratov sarkazem,  problem nastane, ko se oblast takim ljudem dobrika in jih podpira. Ali pa jih podpira zato, ker glasno govorijo tisto, kar potihoma misli tudi sama. 

Ljudje lahko iztirijo: kot posamezniki ali kot skupine. Tako je bilo vedno in bo tudi ostalo. V jezi izgovarjajo besede in storijo dejanja, za katera jim je že dan kasneje žal. Večkrat razmišljam, ali bi bil še vedno tako goreč nasprotnik smrtne kazni, če bi postala žrtev brutalnega zločina kaka oseba iz kroga mojih najbližjih. Mislim da bi, ampak ne ugovarjam tistim, ki me prepričujejo, da bi takrat zanesljivo terjal zob za zob. Imel sem tudi že sosede, ki bi jih rad zamenjal, in čisto sigurno bi tudi kak sosed kdaj rad zamenjal mene. Priznam tudi, da bi me motilo, če bi se na sosednjem vrtu ali v sosednjem stanovanju naselili ljudje, ki bi na primer veseljačili vse noči in s svojim načinom življenja vdirali v moj način življenja – in to ne glede na etnično ali kako drugo pripadnost. To pa še ne pomeni, da bi od države zahteval, naj jih odstrani iz moje bližine. Pa tudi če bi podivjal in to nemara zahteval, si nikakor ne predstavljam, da bi morala oblast to mojo zahtevo upoštevati. 

Oblast imamo prav zato, da razrešuje spore, ki jih ljudje ne morejo razrešiti sami, in mora pri tem še posebej varovati šibkejšo stran. V Ambrusu je oblast poslala jasen signal tako grozeči večini kot ogroženi manjšini, da pristaja na diktat nasilja. Še več, predsednik vlade sporoča vsem bodočim izgrednikom, da jih država ne more obvladati: če za varovanje dva ducata Romov potrebuje dvesto specialcev, potrebuje za deset tisoč Romov, kolikor naj bi jih živelo v Sloveniji, sto tisoč specialcev. Zato je ceneje, če jih preseli, in tudi varuh človekovih pravic bi po njegovem mnenju koristneje služil Sloveniji, če bi iskal nadomestne lokacije za Rome.

Ob tem predsednik vlade ne komentira dejstva, da tudi na novih lokacijah živijo ljudje, ki utegnejo biti nezadovoljni s prišleki in bodo organizirali mitinge, tako da bo spet potreboval dvesto specialcev, ki jih je prihranil v prvi vasi. Po črnem scenariju lahko predvidimo, da bodo Romi v Sloveniji postali nomadi na državne stroške: oblast jih bo selila iz kraja v kraj in ko bo kraj zapustila ena skupina, bo vanj že prišla druga skupina, dokler končno prva skupina ne bo ponovno prišla v prvi kraj: v Ambrus.