Nekatere javnomnenjske raziskave sem pozabil, drugih ne, vendar lahko s precejšnjo gotovostjo trdim, da odgovori, ki zadevajo katerokoli manjšino, ki je iz tega ali onega razloga neprijetna večini, manjšini niso nikoli v prid. Vsako drugačno, kolikor toliko strpno večinsko mnenje bi si namreč zapomnil. Tako sta dve tretjini udeležencev referenduma odklonili možnost, da bi samske Slovenke lahko spočele otroka z biomedicinsko pomočjo, in prepričljiva večina se je v neenakem spopadu med vlado in izbrisanimi postavljala v vseh anketah na vladno stran. Da ne omenim, kako pripadniki  večine kar na uličnih ali krajevnih zborovanjih protestirajo proti centrom za zdravljenje zasvojencev z mamili, proti otroškim vrtcem za otroke s posebnimi potrebami, proti domovom za samske matere, proti Romom ali proti odlagališčem za jedrske odpadke. Ob tem deluje nekakšno tiho soglasje, da zahtevam večine zaradi svetih načel demokracije ni mogoče ugovarjati. Saj res, vsaj v enem kraju, pozabil sem kateremu, so krajani sprejeli medse dom za zasvojence. Ti ljudje in take odločitve spadajo na častno mesto v slovenski zgodovini.

Pri jedrskih odpadkih sicer ne gre za ljudi in še manj za manjšino, ampak primerjava z Romi je vseeno umestna: nihče jih noče in tudi tam, kjer so, bi se jih radi iznebili. Lokalne prebivalce, ki jih na nespreten način obvestijo, da so na njihovem področju odkrili idealen prostor za skladiščenje jedrskih odpadkov, sicer razumem, ne razumem pa od vneme zardelih lokalnih politikov in poročevalcev, ki zmagoslavno sporočajo, da je lokalni referendum z veliko večino glasov zavrnil možnost, da  bi se jedrska nesnaga znašla na njihovih tleh. Ko bodo podobno plebiscitarno zmago dosegli na referendumih v vseh občinah, ne bo rešitev nič bližje. Morda se kdo zanaša na izvoz odpadkov v druge dele sveta: le-ta je globoko nemoralen, pa tudi poceni ne bo; če stroški danes morda niso v ospredju zaradi nizke cene, po kateri so se prisiljene prodajati siromašne države, bo problem izbruhnil v prihodnosti, ko bodo te države izstavile pravi račun: če ne nam, pa našim potomcem.

Je že res, da je v demokraciji mogoče zastaviti skoraj vsako vprašanje, ampak nekaterim se velja izogibati, ker večinski odgovor, ki ga je v takih primerih mogoče predvideti, ne  bi  bil ali ne bi smel biti izvedljiv. Iz vrednostnih, moralnih, pravnih ali ekonomskih razlogov. Na primer: ali ste za to, da država odpravi davke? Ali: ste za to, da bi Rome izgnali iz Slovenije? No, slednje vprašanje bi bilo verjetno prepovedano, ker neti rasno nestrpnost, ampak ni pa greh, če poskusi vsak sam zase ugibati, kakšen bi bil večinski odgovor. Ne samo Slovencev in ne samo glede Romov. Dvomim, če bi Francozi kako drugače odgovorili o Turkih in Arabcih na svojih tleh.

 Prav zato je spraševanje, ali javnost podpira preselitev skupine Romov iz njihovih lastnih, čeprav na črno zgrajenih bivališč, v zbirni center za begunce, kar jih že na simbolni ravni spreminja v notranje begunce, v razseljene osebe, tako zelo sporno. In kaj zdaj, ko javnost to podpira, pa čeprav le s skromno večino? Najbolj nevarno bi  bilo, če bi oblast menila, da z večinskim pritrjevanjem njena dejanja pridobivajo legitimnost. Bilo pa bi vprašanje vsaj za nekaj koristno, če bi iz odgovora, ki kaže nestrpnost večinskega naroda do Romov, oblast razbrala, kako nujno je v takih okoliščinah etično in razsodno ravnanje. 

Dejanje vlade, ki je peščico Romov bojda zaščitila pred razjarjenimi občani tako, da jih je preselila na drug konec Slovenije, je sprožilo proces, ki si ga je bilo s kancem pameti mogoče zamisliti vnaprej: izvorna občina jih noče več nazaj, oglašajo pa se tudi že nove, ki bi svoje Rome rade oddale drugim.  Ne vem, če je vlada kaj prida ponosna nad dejstvom, da je javnost na njeni strani in proglaša varuha človekovih pravic, ki je preselitev Romov ostro obsodil in ga prijavil Svetu Evrope, za izdajalca. Če pa je ponosna, ker ji državljani  ploskajo, jo bo veselje kmalu minilo. Kako bi Slovenci odgovorili na vprašanje, ali podpirajo vlado tudi v primeru, če bo za novo bivališče preseljenih Romov izbran njihov kraj?  »Samoizgnanih« Romov nobena občina ne bo hotela sprejeti.

Vendar je vlada zaenkrat še ponosna na svoje ukrepanje in meni, da jo državljani podpirajo. Sicer ne bi njen predsednik zahteval od Matjaža Hanžka, naj se opraviči državljanom zaradi blatenja Republike Slovenije. Mene varuh človekovih pravic nikakor ni užalil in prepričan sem, da tudi mnogih drugih ne. Celo »špecanja« ga ne dolžim, saj taki dogodki mimo Evrope ne gredo neopaženi, pa če jo o tem obvestijo državljani tiste države ali pa ne. Pa ne gre samo za to. Hanžek s svojim dejanjem – ne prvič – dokazuje, da Slovenija še premore posameznike, ki so se oblasti navkljub pripravljeni zavzemati za pravice manjšin, s tem pa koristi demokratični podobi Sloveniji in koristi celo oblasti, ki ga zmerja: dokazuje, da svoboda javne besede le še ni povsem zadušena. In obratno: odziv Urada predsednika vlade in njegova zahteva, naj se Hanžek opraviči državljanom, slabša podobo naše države v tujini: ali smo že tako daleč, da se vladar enači z narodom in se mora posameznik, ki se pritožuje čez njega, opravičiti kar vsem državljanom?

S svojo blitz krieg rešitvijo je vlada stopila v zanko, ki si jo je sama nastavila. Gre za vprašanje naslednjega koraka: kam bo dokončno nastanila izseljene Rome? Edina rešitev, ki bi popravila storjeno napako, bi bila, da jim omogoči živeti tam, kjer so živeli doslej. Morda res ne v istih hišah, ker so zgrajene na črno na vodovarstvenem območju (čeprav bi morala ravnati podobno odločno tudi z ne-Romi, ki s svojimi greznicami prav tako ogrožajo talnico), vsekakor pa v isti občini. Z vsako drugačno rešitvijo – in prav v to smer sili vlada, če sodimo po izjavah nekaterih njenih članov – se bo še bolj zapletala. Ali bodo prebivalci kake druge občine sprejeli Rome po vsem tem, ko se z njimi ravna kot z jedrskimi odpadki? Koliko korakov nas še loči od velikega zbirnega centra za vse Rome v Sloveniji? In kako se je že reklo zbirnim centrom pred pol stoletja v neki drugi državi?

Končal bom vseeno optimistično. Resda Hanžka ne podpira skoraj petdeset odstotkov anketiranih,  zato pa ga podpira skoraj štirideset odstotkov. Še zlasti mladi. Pri vprašanjih te vrste je to uspeh. Za Hanžka, za demokracijo, za podobo države, v kateri si želimo živeti.